Premalo? Do predlani ne bi veljalo, da ravno premalo.

Ta teden je Naughty Boy s svojim prvim solističnim albumom Hotel Cabana pristal na drugem mestu britanske lestvice. Oznaka solističen je pravzaprav pomanjkljiva, ali pa vsaj nezadostna.

Glasbenik azijskih korenin je bil do letošnjega maja skriti adut založbe Virgin EMI, skrit za uspehom prijateljice, mlade škotske pevke Emeli Sande. Njen albumski prvenec Our Version Of Event, izdan na začetku lanskega leta, je že dosegel sijajno prodajno naklado: 1,5 milijona izvodov.

Ne čudi torej, da so se založniki odločili, da Naughty Boya spremenijo v samostojno popzvezdo! Po vzoru uspešnih in slavnih hiphop producentov/raperjev, ki so zelo pogosto tudi sami založniki. Tak primer je Timbaland, pa Swizz Beatz in drugi. Je prekvalifikacija Naughty Boya iz pisca popuspešnic in moža izza studijskega pulta v lik z naslovnic presenečenje? Je, toda le do trenutka, ko Naughty Boya spoznate. Skromni in kar malce naivni glasbenik namreč pooseblja nič drugega kot - presenečenje!

MMC: Kakšna je zgodba o Hotelu Cabani, tvojem prvem albumu?

Naughty Boy: To je moj svet. Preden sem se začel resno ukvarjati z glasbo, sem med drugim delal tudi v hotelu. In to okolje me je prevzelo. Bežno sem srečeval znane obraze, slavne ljudi iz sveta zabave, bogate nogometaše in druge. To me je navduševalo. Rekel sem si, da ko bom obogatel, bom tudi sam del tega kroga in bom vseskozi gost v kakem hotelu. In res. Tri leta pozneje, ko sem kot glasbenik že nekaj zaslužil, so mi pri založbi predlagali, da bi posnel album. Mislil sem si, zakaj bi ga, saj sem le producent. Po premisleku sem se vživel v idejo, da bi k sodelovanju pri albumu povabil različne pevce, ki bi prepevali moje pesmi. Želel sem si, da bi bil album oblikovan kot nekakšen hotel - z gosti, z gostujočimi vokalisti, ki bi prevzeli vloge hotelskih gostov; do ljudi, ki prihajajo in odhajajo, ki tam delajo, počivajo, počno različne reči, tudi takšne, ki niso najbolj spoštovanja vredne in niso vedno za v javnost. Ta zamisel, ta prikrita zgodba o slavi, denarju, skušnjavah, potovanjih in srečevanjih se mi je zdela dobra ter nekako zelo moja. Poleg tega pa tudi zabavna, vznemirljiva. Album naj ne bo le niz skladb in nič več, sem si rekel. Tako je bil zgrajen Hotel Cabana.

MMC: Ne izgledaš kot posebej 'poreden poba', pa vendar si Naughty Boy. Kje je ključ do te skrivnosti?

Naughty Boy: Neverjetno potovanje se mi je pripetilo v zadnjih letih. Začel sem pred štirimi leti, ko sem nehal študirati. Študiral sem trženje glasbe. Želel sem ustvarjati. Po naključju sem se prijavil na znan televizijski kviz Deal or No Deal, kjer sem zmagal. Prislužil sem si 44.000 funtov. S tem denarjem sem si nato uredil življenje, kupil sem si avto, predvsem pa: v lopi na vrtu hiše svojih staršev sem si zgradil studio. Nato pa sem srečal Emeli Sande. Skupaj sva napisala pesmi za njen album, ki je nato postal velika uspešnica.

MMC: Kako in kje si srečal Emeli?

Naughty Boy: Bilo je leta 2008 na enem izmed nastopov, imenovanih Isle of Life, ki jih neformalno združenje glasbenih promotorjev prireja kot predstavitev mladih pevskih talentov. Vsak mesec potekajo, in tam sem spoznal Emeli. Njen nastop me je prevzel. Postala sva prijatelja. Dogovorila sva se, da bova sodelovala. Le malo pozneje sva se začela redno srečevati. Večina pesmi z njenega albuma je bila spisana in posneta v mojem vrtnem studiu, kjer je bilo, tega se še kako dobro spominjam, vseskozi zelo hladno. Emeli je prenočevala v garnihotelu na koncu moje ulice. Tedaj sem tisto nagrado z nastopa v kvizu že zdavnaj porabil. Oba sva bila brez ficka. A skladbe so nama kar uspevale. Hit Clown govori prav o tem, kako sva se takrat počutila.

MMC: Tvoje glasbene korenine so zraščene s katero vrsto glasbe?

Naughty Boy: S popom. Michael Jackson je bil in ostal moj idol. Spominjam se, kako sem na stari videorekorder snemal njegove videe. In ker je bil ta pokvarjen in se zato zvoka oziroma glasbe ni slišalo, sem bil prisiljen peti namesto njega medtem ko sem gledal njegove spote. Nisem najboljši pevec. Zato je bilo precej bolje, ko sem pokvarjeni videopredvajalnik sinhroniziral s CD-predvajalnikom. Tedaj sem bil najbrž prvikrat v življenju producent, se mi zdi, hahaha.

Kot čisto majhen pa sem bil izpostavljen melodijam iz Bollywooda. Starša sta gledala take filme. Vzorec iz mojega prvega solohita La La La je v resnici nekakšno posvetilo tej dediščini. Zanimivo je, da sem to ugotovil šele pred kratkim. Ko sem ga posnel in nato obdeloval, mi ta povezava sploh ni padla na pamet. Take reči se dogajajo. Vseskozi mali čudeži.

MMC: Zakaj si Naughty Boy, ko pa nisi videti predrzen, pač pa zelo discipliniran?

Naughty Boy: V meni sta dva. Eden je poreden, drugi ne. Prvega sem ustvaril, si ga izmislil, in ta je res nor, neustavljiv. No, včasih je - kot nisi nič, ko nimaš nič, a bi rad nekaj postal - bolje, da ustvarja drugi jaz, alter ego. Nemara je res lažje tako. Niti vem ne, zakaj. Mogoče je resnica v tem, da če ti ne uspe, potem je za neuspeh kriv nekdo drug, ne pa ti sam. Mogoče mlatim neumnosti, a zdi se mi, kot da je tako res.

MMC: Sicer pa najbrž igraš klavir, še kak drug instrument?

Naughty Boy: Sem glasbeni samouk. Klavir sem se naučil igrati med odmori v osnovni šoli. Pianino je bil malodane skrit na hodniku, pravzaprav pod stopnicami. Tam sem se naučil. Starši niso imeli denarja, da bi me vpisali v glasbeno šolo. Moj oče je taksist, mama pa gospodinja. Izhajam iz skromne družine, iz delavskega okolja. Ob tem bi dodal, da ... da lahko vsakomur uspe, pa čeprav mu ni vse prineseno na pladnju.

MMC: Povej mi kaj o svojih gostih, sodelavcih, glasbenikih, ki sodelujejo na tvojem albumu Hotel Cabana?

Naughty Boy: Vsi so moji prijatelji. In glasbeni prijatelji. Z vsemi povabljenimi sem skupaj napisal pesmi. Te so navdahnile navadne stvari. Okolica, vsakdanje navade, ljudje, kot so moji domači, ljudje, ki jih srečujem povsod, v trgovini, na vlaku, ti, s katerim se zdaj pogovarjam. In gostje - pa naj bodo nekateri znani, drugi zelo slavni, tretji pregrešno bogati - so vsi zelo normalni ljudje: Sam Smith, Gabrielle, Ed Sheeran, mladi pevki Chasing Grace in Ella Eyre, člani uspešne zasedbe Bastille, britanska raperja Wiley in Wretch 22, tudi Wiz Khalifa je v resnici zelo skromen in kul. In seveda Emeli, ki je prispevala največ vokalov. Ona je moja najboljša prijateljica.

MMC: Te navdihuje še kaj drugega?

Naughty Boy: Recimo stvari, ki jih ne vidimo. Nisem kak spiritualist, vseeno pa ti povem, da mi v zadnjem času povsod pred oči skače število 11. Kaj je to? Nimam pojma. Nekaj mora biti v tej enajstici, kaj praviš? Mogoče si zasluži komad, hahaha.

MMC: Pop, ki ga snuješ, je produkcijsko zelo energičen, poln posebnih učinkov, vzorcev, pesmi so podprte z umetnim ritmom …

Naughty Boy: Res ja, toda v osnovi so vse pesmi lahko tudi zelo preproste skladbe. Koščke mojih melodij lahko zažvižgaš. Tako so vsi ti nastali. Song je preprosta stvar. Pišem jih kar po nekakšnem svojem notranjem vzorcu ali navodilu. Po navodilih, ki ne obstajajo. Vsakdo jih lahko, pravzaprav. To je lahko zelo preprosta stvar.

MMC: Katere uspešnice, ki jih poznamo vsi, bi uvrstil med svoje tri najljubše?

Naughty Boy: Z veseljem ti jih naštejem: Meat Loaf - “I’d Do Anything for Love”, potem Hall & Oates - “I Can’t Go for That” in še Eagles - “Hotel California”. To so res močne pesmi. Zelo izpovedne, edinstvene. Ok, Michael Jackson in njegov opus pa sta seveda posebna kategorija.

MMC: Slišim, da imaš tudi po obdobju, ki ga bo zaznamoval tvoj Hotel Cabana, svoj delovni urnik že zelo zapolnjen. S kom vse si ali pa boš sodeloval?

Naughty Boy: Nekaj pesmi sem pripravil za Britney Spears. Ona zame predstavlja pop, ali pa Pop! Sodeloval sem tudi že z JLS, pa s Cheryl Cole. Še več jih bo, mislim, sodelovanj z znanimi glasbeniki, ki se jih zelo veselim. Prejšnji teden me je klicala Mariah Carey. Rekla mi je, da želi imeti skladbo, ki bo zvenela povsem britansko. Hm, sem si mislil, kakšna pa naj bi bila britanska pesem. Veš, sploh še nisem bil nikjer drugje. V Ameriki tudi še ne. To me še čaka.

MMC: Se dobiva, ko se vrneš od tam; da poveš, kako je bilo?

Naughty Boy: Velja, velja, dogovorjeno. In lepo pozdravi vse v Sloveniji!