Osem let po prvencu Hybrid Theory, ki je šesterico (pretežno) kalifornijskih nu-metalcev izstrelil med največje glasbene zvezde, so Linkini sproducirali množico uspešnic in svoje tri (oz. štiri, če štejemo še sodelovanje z Jay-Z-jem) albume prodali v kar 35-milijonski nakladi, kot eni redkim pa jim uspeva ohranjati tesno povezanost tudi ob soloprojektih gonilnih sil skupine, vokalistov Chesterja Benningtona in Mika Shinode.
Ob hipersproduciranih komadih čarodeja za mešalno mizo, Josepha Hahna, bi skeptiki lahko podvomili o sposobnostih Linkin Parka v živo. A tako kategoriziranje bi bila velika krivica, saj so se fantje dokazali kot morda ena najboljših "live" skupin sodobnega rocka. MMC je obiskal koncert najbližje nam, v avstrijskem Gradcu.
Enter Shikari za ogrevanje
Moderna, impresivna hala Stadthaale je s sredinim šovom doživela rekord v množičnosti obiska - 11.000 kart je bilo razprodanih v pičlih treh dneh, nepregledno dolga vrsta oboževalcev - večinoma starih pod 25 let in vsi opravljeni v LP-majice in močno potetovirani - pa se je vila vsaj kilometer daleč.
Občinstvo je razgrevala britanska "post-hardcore" skupina Enter Shikari, ki se je zvočno sicer dokaj uspešno nanašala na Linkine, vokalno pa gre verjetno za eno slabših novih skupin. Nedvomno je bilo ameriško občinstvo s Coheed and Cambrio ali pa münchensko s Him deležno boljših "ogrevalcev". A zmerno ravnodušje do skakajočih in "ven metajočih" se Shikarijev je v hipu izginilo, ko so oder zavzele zvezde večera. Linkin Park so v svojih standardnih 90 minutah koncerta izjemno uspešno in popolnoma tekoče kombinirali staro in novo, udarno in lirično, kričanje in melodičnost.
Udarno v kombinaciji z melodiko
Če so jim mnogi očitali, da so z zadnjim albumom, Minutes to Midnight (2007), zašli v bolj soft-core vode, tega na spremljajočih koncertih ni opaziti. Odprli so z enim udarnejših komadov z albuma, s hitom What I've Done, nadaljevali z nu-metalsko himno Faint, nato pa s prehajenjem ene pesmi v drugo (po zaslugi mojstrstva Josepha Hahna, ki je kot kak elektroinženirski genij zasedal na visokem piedestalu s s svojo mešalno mašinerijo) nanizali eno uspešnico za drugo, švigajoč med tremi albumi.
Crawling je dokazoval, da tudi devet let star komad še vedno lahko zveni svež, Numb je postavil na posluh vse kvalitete Benningtonovega vokala, Bleed It Out je še enkrat več potrdil, da gre za najbolj udarni in nalezljiv singel z zadnjega albuma in je kot tak tudi naletel na najboljši odziv množice, postregel pa je še z bobnarskim solom Roba Bourdona. Pri romantični Leave out all the rest so zagoreli vžigalniki in mobilniki, pri stadionski Points of Authority pa so člani skupine po vzoru iz videa razgreto množico škropili z vodo.

Chester napreza glasilke, Mike razgreva občinstvo
Čeprav se je na Minutes (žal) skoraj popolnoma umaknil Shinodov rap, je dežurni hiphoper skupine na koncertu dobil precej priložnosti z razkazovanje svojih mnogoterih kvalitet - od kitarskih in sintesajzerskih vložkov in presenetljivo lepega back-up vokala, do predstavitve komada Petrified iz svojega stranskega projekta, Fort Minor (ki se je zlil v Linkinov Lying From You), in razgrevanja množice.
Bennington, za katerega je znano, da ima za seboj kar precej tragedij (spolna zloraba v otroštvu, smrti prijateljev, mamila, želodčna bakterija), v nastopih vedno ostaja bolj introvertiran, s pogledom, zazrtim v prazno. A če je imel avtor vseh tistih klasičnih jeznih in tesnobnih komadov Linkin Parka na začetku koncerta še nekaj težav z melodičnim vokalom, pa ga je kmalu ogrel praktično do brezhibnosti in brez pomislekov lahko rečemo, da je njegovo prepoznavno kričanje nedvomno eno najkakovostnejših in obvladanih v rocku.
Kaj smo pogrešali
Na oder so se fantje vrnili na dva bisa, koncert v Gradcu pa sklenili z Meteorino Breaking The Habit s popolnoma nespremljanim Chesterjevim solom za piko na i. Čeprav so zaigrali velik del repertoarja s svojih treh albumov (skupno smo slišali prek 22 pesmi), pa bi bil koncert brez problema lahko še daljši.
Tako smo, denimo, pogrešali morda še kakšne komade z B-strani, ki jih LP na ameriški turneji igrajo, za evropsko pa verjetno mislijo, da se niso prijele in zato spuščajo pesmi kot sta No Roads Left in My December. Prav tako ne bi bilo odveč še več vložkov Fort Minorja, Chesterjevih solo eskapad (Morning After) ali pa najnovejše sodelovanje z Busta Rhymesom, We Made it.
Danes zvečer bodo Linkin Park igrali še na festivalu Heinneken v Benetkah.
Kaja Sajovic