Potem ko ji je uspelo sedemkrat napolniti Halo Tivoli (zadnjič leta 2008), je s pomočjo glasbenih gostov - šestih tenorjev, maestrom Mojmirjem Sepetom in 21-članskim zborom Dunajskih dečkov - Blagne Zamanova postavila nove mejnike na slovenskem glasbenem prizorišču.

"To ni breme, to je prej veliko zadovoljstvo, ko vidiš, da je stvar uspela, da smo se potrudili za en res dober koncert. Sploh zaradi odziva publike same. Tako da sem izjemno zadovoljna. Veliko zadovoljstvo je to," je po nastopu od sreče sijala pevka, ki so jo mediji oklicali za prvo damo slovenske zabavne estrade.

Le redki so sicer dvomili o tem, da ji bo uspel tako velik podvig. Še posebej zaradi obsežne promocijske kampanje, ki smo ji bili lahko priča v preteklih mesecih: od velikih plakatov (ki so burili domišljijo mimoidočih bolj zaradi njene podobe kot zaradi pričakovanj, kakšno svežino lahko pevka še vnese v svojo glasbo) do vnovičnega "razgaljanja" njene intime tabloidnim novinarjem in celo promocijskega podpisovanja naslovnice "prvega slovenskega ženskega tabloida".

Dvorana in njena akustika ... saga se nadaljuje
Ko je petnajst minut čez dvajseto uro iz zvočnikov stoženske dvorane zazvenela melodija njene velike uspešnice (ki jo je posnela z Nacetom Junkarjem) Prijatelja za vedno, je ostalo praznih le še nekaj sedišč (ki so sicer nato samevala ves koncert). Obiskovalci - med katerimi so prevladovali starejši od 30 let – so bučno nagradili že prvo ogrevanje strun violin, zamahe po tolkalih in premike prstov po klavirskih tipkah. Zvok, ki je odmeval iz glasbil pod taktirko dirigenta Patrika Grebla, je dal slutiti, da se, tudi na tem enkratnem dogodku za slovensko glasbo, Stožice ne bodo znebile (zdaj že pregovornega) slovesa akustično slabe dvorane.

"Stožice so izziv. Predvsem so izziv v kontekstu akustike – ki je zelo specifična. Ampak dvorana še ni bila popolnoma usposobljena za tovrstni glasbeni spektakel. Všeč mi je, da je organizatorjem do tega koncerta uspelo najti neko simbiozo oziroma rešitev, da dvorana lahko deluje. Vemo, da je potrebna akustika, potrebna so različna mašila, zavese … To je investicijska zadeva, za katero dvorana še ni opremljena. Ampak mislim, da je v redu izpadlo," je pojasnil dirigent Greblo za MMC in izdal, da je bila akustika na eni in edini vaji katastrofalna, predvsem na račun prazne dvorane.

Glasba z vseh vetrov
"Govorila bo glasba," je povedala Blagne Zamanova v uvodnem nagovoru po prvi pesmi večera - prearanžirani skladbi Leta 90 (Navaden majski dan) - in zaprosila za poseben aplavz kot poklon polni dvorani.

In res je bila v ospredju glasba. Njen značilni vibrato je v hipu vokalno napolnil dvorano (čeprav je bila na določenih delih bolj slišana, na drugih manj). Vživetost v pesmi je dopolnila le z minimalističnimi (skoraj že dramaturškimi) gibi rok. Svojo vokalno izvedbo je okrepila s stilsko podobo, ko se je v začetnem delu koncerta predstavila v beli dolgi obleki, nato pa se v drugem delu preobrazila (v slogu aktualne hollywoodske prispodobe) "iz belega v črnega laboda".

Več kot dve uri in pol dolgi koncert (tudi zaradi 20-minutnega odmora sredi koncerta) je povezal mednarodne glasbene svetove. Na odru se ji je po začetnem opevanju s skladbami Bodi srečen Bambino, Dež (v avantgardni skladbi, ki jo je pevka posnela s posavskimi rockerji Demolition Group, sta tokrat zavladala hitrejši ritem in poudarek na ritem sekciji), Grenko vino in Reci mi pridružil maestro Sepe. Z njim je s svojim občinstvom delila pesem Morje, ki ji je ostala v prav posebnem spominu (saj je z njo zmagala na enem izmed številnih festivalov, na katerih je nastopila v svoji karieri).

Dunajski dečki kot nem odmev pevke
A to ni bil koncert Helene Blagne Zaman iz vseh njenih "profilov". Pevka je dobršen del koncerta prepustila svojim posebnim gostom – Dunajskim dečkom, ki so se ji kot skoraj nem odmev pridružili sredi njene operno navdihnjene ekshibicije Va Pensiero. Po njenem odhodu z odra (s pomočjo minidvigala) pa so dečki počasi, a zanesljivo pridobivali pozornost in simpatije zbranih.

This Little Light of Mine je že pripravil vse Stožice, da so ploskale na njihov ritem, akapela izvedba Dorfsch Walben aus Ősterreich pa je predvsem zaradi harmonije glasov, nežnejših od padanja dežnih kapljic, prevzemala obiskovalca za obiskovalcem. Nekje na začetku njihove sedme skladbe večera je številne spreletel občutek, da so morda na koncertu Dunajskih dečkov s posebno gostjo, kajti le redko lahko na naših tleh iz 21 mladih grl zaslišiš udarno O'Furtina - Carmina Burana, ne da bi ostal pod vtisom še ure po koncertu.

Odmor, kakršnega smo deležni na različnih plesnih spektaklih, je po dvajsetih minutah znova prekinil orkester z - presenetljivo za koncert pevke s tako dolgim stažem in bogatim repertoarjem - mešanico Abbinih zimzelenih melodij (I Believe in Angels, Mamma Mia, S.O.S., Loving You, Loving Me, The Winner Takes It All in Dancing Queen), ki je dosegla svoj namen - vrnitev stanja duha v glasbeno raznolik večer.

Tega je nadaljeval kvartet štirih tenorjev, ki Blagne Zamanovo spremlja tudi na njenih koncertih v tujini. "Zahvaljujemo se vsem svojim sorodnikom, ker so prišli. Zapolnili so eno celo tribuno," so se pošalili in zbrane popeljali v tenorske sfere (Torna A Surriento, Nessun Dorma) ter naznanili vrnitev prve dame sinočnjega koncerta, ki se jim je s svojim operno izšolanim glasom pridružila pri Carusu ter Sinatrini I Did it My Way.

Dunajski dečki "ukradli" šov
Kvintet so na odru zamenjali Dunajski dečki s prirejeno skladbo We are the World in se skupaj s pevko vživeli v Santo Lucijo. Pevki se je pred velikim finalom pridružilo šest tenorjev in s Traviato so zbrane odpeljali vse do bisa. V sklepnem delu se je pevka še naprej preizkušala v tujih uspešnicah (I Have a Dream) ter obujala spomine z Amigos Para Siempre in si zaželela Naj nihče me ne zbudi. Navdušena dvorana je tudi po njenem odhodu z odra ostala na stolih in med drugim začela prepevati "Mačo, mačo, zgrabi za krtačo."

A za pevko so bile Stožice osvojene in odšla je, kakor se za velike (dopolnite po potrebi) spodobi - na vrhu. "Sto'žce sem napolnila enkrat, zdaj jih naj pa še kdo drug," je vrgla rokavico preostalim domačim izvajalcem in dodala, da ji zdaj v njeni karieri ostajajo še vedno neosvojene Križanke. Namignila je, da kmalu prihaja tudi čas zanje, saj ima že za naslednje leto v mislih pripravljen scenarij.

V videih si lahko pogledate, kaj so po koncertu za MMC povedali Helena Blagne Zaman, dirigent Patrik Greblo in letošnja potnica na Evrovizijo Maja Keuc, ki smo jo srečali po koncertu. Spodaj si lahko ogledate še nekaj fotografskih utrinkov s koncerta.