Obstaja cela paleta pridevnikov, ki se jim noben zapis o živem nastopu islandskih posebnežev Sigur Rós ne more izogniti. Na vrhu seznama je seveda "eteričnost"; sledijo "sanjskost", "atmosferičnost", "hipnotičnost" in, odvisno od stopnje navdušenosti recenzenta, včasih celo "veličastnost" in "nadzemskost". Kar seveda ne pomeni, da vse to niso primerni opisi - a bolj kot kar koli drugega je glasba Sigur Rós - navdihujoče drugačna. Skrivnostni, predvsem pa avtentično "čudaški" (v najboljšem možnem pomenu besede) otočani, ki v iskanju svoje zvočne podobe kljub občasnim izletom v pop nikoli ne zaidejo predaleč od obrazca počasi stopnjujočih se, razpoloženjskih valov glasbe, so sinoči v Mariboru v okviru festivala Mars predstavili svoj prvi album po štirih letih, junija izšli Valtari.

Kdor si je v pripravah na koncert Valtari nekajkrat zapored predvajal doma, je bil morda upravičeno zaskrbljen, kako se bo ta minimalistično turobni, melanholični plošček, ki se odmika od "sončne" dostopnosti svojega predhodnika Með suð í eyrum við spilum endalaust (2008), prevedel v odrsko izkušnjo. Pomislek, da bo koncert, ki je bil sprva napovedan za Križanke, s selitvijo v Maribor utrpel silen osip obiskovalcev (zasoljena cena vstopnice pri tem ni zanemarljiv dejavnik), se je prav tako zdel na mestu.

A strahovi so bili odveč. Islandci so z novega albuma na set-listo, ki se je držala predvsem preverjenih "uspešnic" in singlov, uvrstili le skladbi, ki se lahko prilagodita njihovi klasični koncertni strukturi počasnega stopnjevanja z veličastnim, orkestralnim vrhuncem (Ekki Múkk in Varúð), spustili pa tiste bolj repetitivne, eksperimentalne nove skladbe tipa Varðeldur. Točno dveurni nastop, med katerim niso na pol hipnotiziranega občinstva nagovorili niti enkrat samkrat (kar še dodatno prispeva k vtisu nezemeljskosti, ki ga zbujajo), se je, kot večina nastopov na trenutni turneji, začel z Í Gær, vrhunec dosegel s "poskočno" Hoppípolla, Olsen Olsen in Festival ter brez predaha na koncu podaljšal z že omenjeno Ekki Múkk, Glósóli in Popplagið.

Pevec Jónsi Birgisson, odet v kvazivojaški suknjič z resicami, ki se ga najbrž ne bi sramoval niti Chris Martin (tu se podobnost s Coldplay k sreči tudi konča), je komunikacijo z občinstvom prepustil svoji ekspresivni govorici telesa, loku za čelo in psihedeličnim, atmosferičnim projekcijam v ozadju. In kot da islandščina sama po sebi še ne bi bila dovolj za onemogočanje kakršnega koli brundanja refrenov z naše strani, Jónsi potujitveni učinek še stopnjuje z vpeljevanjem izmišljenega, skandinavsko zvenečega jezika, prepredenega z zvoki, ki spominjajo na piš hladnega severnjaškega vetra.

Iz klasične koncertne izkušnje se večer v družbi Sigur Rós tako spreminja v celostno umetnino, v katero se bolj pogrezneš, kot da bi jo poslušal - občutek, ki ga kljub določenim glasbenim sorodnostim nastopi angleškogovorečih bendov, kakršen je Radiohead (ali, če hočete bolj aktualno "hipstersko" primerjavo, Bon Iver), onemogočajo. Omemba statičnega občinstva v takem kontekstu torej ne more biti klasična bodica pregovornemu slovenskemu nesodelovanju na tovrstnih dogodkih; po očaranih izrazih sodeč, je bila mirnost bolj posledica prikovanosti na mesto in intenzivnega poslušanja kot stoične naveličanosti. Ta svojevrstna magija je delovala celo v izrazito neislandskem ambientu betonskih pročelij in Večerove stolpnice, ki obdajajo Trg Leona Štuklja in ki bi težko bili večje nasprotje razpoloženjske pokrajine, ki jo Sigur Rós sugerirajo s svojo glasbo.

Ob povedanem morda postane celo jasno, zakaj so svoj aktualni album naslovili "Parni valjar" (to naj bi Valtari pomenilo v islandščini): morda ni najboljši opis njihovega zvoka, je pa gotovo primeren opis občutka, ki ga na čutilih pusti izkušnja Sigur Rós v živo. In z gledanjem posnetkov na YouTubu se je ne da poustvariti.

Etiketo "festivala" v imenu dogodka sta opravičevala še dva spremljevalna benda: najprej je bila na vrsti MojcArt; za psevdonimom se skriva Mojca Zalar, sicer vse prej kot glasbena novinka, saj se z glasbo resno ukvarja že več kot deset let (morda se je spomnite iz zasedb Spleen ali naio ssaion), zdaj tudi samostojno oziroma po navadi v spremstvu kitarista Petra Pavičića (tokrat sta ga zamenjala Martin Lunder in Anže Žurbi). Podobno kot že marca na prvem Slovenskem tednu glasbe, ko se je predstavila v ljubljanskem Kinu Šiška, je MojcArt znala tudi na občutno večjem odru nepretenciozno poustvariti intimno vzdušje majhne dvorane, obenem pa dokazati, da za uspešen nastop konec koncev ne potrebuješ drugih "rekvizitov", kot so kitara in dobre pesmi.

Malo več so jih vseeno uporabili Ljubljančani Melodrom, ki se na odre vračajo v rahlo prilagojeni zasedbi (z Blažem Celarcem in Sašem Vollmaierjem namesto Mateja Nolde) in z delno svežim materialom. Kljub temu se zdi, da v štabu Melodrom ni bilo drastičnih sprememb; September še vedno elegantno vpeljejo kot "času primerno" pesem, Counting Days pa izzove največ živahnega pozibavanja med občinstvom. Glede na to, da se skupina po novem "zaradi izziva" na nastopih v živo odpovedala elektronski podlagi, je težko oceniti, ali se bodo nove pesmi tudi v studijskih različicah tako zelo slogovno zlivale z njihovimi zgodnjimi uspešnicami, kot se na odru, slutimo pa, da je pri njihovi odrski prezenci na delu nekakšen zavesten poskus sprostitve. Tako vsaj sklepamo iz živahnejših gibov sicer distancirane Mine Špiler; drugi člani skupine nam še vedno skoraj obračajo hrbet.

Pod črto: v primerjavi z lanskim letom, ko se je na Gospodarskem razstavišču razdajal Moby, in letom poprej, ko so le lučaj stran "razgrajali" Skunk Anansie, festival Mars z verjetno zgolj enkratno (beri: EPK) selitvijo v Maribor odrašča. Tveganje z očitno slogovno premišljenim line-upom, ki je stavil na širino in dovzetnost občinstva, obenem pa je v Slovenijo pripeljal zasedbo globalnega pomena (v trenutku, ko je svet nanj pozoren), se je tokrat obrestovalo. Drznili bi si trditi, da celo bolj kot lanski Žur z razlogom, ki je v štajersko prestolnico s Klaxons skušal zvabiti mlajše občinstvo.