Bonobo je odrsko ime britanskega glasbenika, producenta in didžeja Simona Greena. No, pravzaprav eno izmed njegovih odrskih imen, saj se na samostojnih nastopih v vlogi didžeja predstavlja tudi kot Barakas. Zgodba Bonoba pa se je začela pred dobrim desetletjem, ko je Green pod tem imenom pod okriljem založbe Tru Thoughts ustvaril prvenec Animal Magic (2000), ki ga je v celoti produciral sam, na njem pa je odigral tudi vse inštrumente, kar na snemanju albumov počne še danes.

Leto pozneje je Bonobo prestopil k sloviti londonski založbi Ninja Tune in posnel drugi album Dial 'M' For Monkey, prelomnica pa je prišla z albumom Days to Come z gostujočo vokalistko Bajko, saj je plošča pritegnila širši krog občinstva, hkrati pa tudi ustvarjalce TV-oglasov in TV-serij (in celo računalniških iger), ki so ugotovili, da so pesmi Bonoba prijetne ušesom potencialnih kupcev in gledalcev. Greenove poti so se nato prekrižale z mlado britansko soulpevko Andreyo Triana, katere prvenec Lost Where I Belong je produciral, nato pa mu je Andreya (ki smo jo januarja poslušali v Klubu Cankarjevega doma in z njo tudi poklepetali) "vrnila uslugo" kot osrednja vokalistka na njegovi najnovejši "dolgometražni" izdaji Black Sands.

V nedeljo bo zasedba Bonobo, ki z inštrumenti v živo izvaja pesmi z albumov - Green v studiu sam odigra vse inštrumente, za koncerte pa zanje poprimejo tudi drugi glasbeniki - stopila na oder Kina Šiška. Pred ljubljanskim koncertom smo se na kratko pogovorili z Greenom, ki ga raje nismo spraševali, zakaj si je umetniško ime nadel po vrsti šimpanza, saj smo iz prebranih intervjujev z njim sklepali, da mu to vprašanje ni najbolj pri srcu. Po prebranem sodeč pa ga je zanj navdihnilo branje romana Great Apes (v prevodu Velike opice) Willa Selfa. Gre za roman, v katerem se moški (tudi njemu je, tako kot Greenu, ime Simon) zbudi v svetu, kjer so se šimpanzi razvili v dominantno vrsto s samozavedanjem, ljudje pa so nekaj takšnega, kar so v našem svetu šimpanzi ...

V Ljubljani boste nastopili z zasedbo glasbenikov, ste pa tudi didžej. Kako prehajate med vlogo didžeja in glasbenika na odru?
Na nastopih v živo je seveda drugače, bolj pride do izraza čista glasba, ki jo ustvarjam kot Bonobo, saj je pri didžejanju vzdušje po navadi bolj žurersko, klubsko. (V vlogi didžeja se je Bonobo že predstavil ljubljanskemu občinstvu, in sicer leta 2007 v Klubu K4, op. a.)

Pred nekaj meseci je v Ljubljani nastopila Andreya Triana, katere prvenec ste producirali, je pa tudi glavna vokalistka na vašem albumu Black Sands. Bo tudi v Kinu Šiška nastopila z vami?
Ne, tokrat Andreye ne bo, saj si je vzela premor od nastopanja z nami. Bilo bi lepo, tudi ona bi z veseljem prišla, a zdaj ima svojo kariero, na katero se mora osredotočiti. Z nami pa bo na odru druga vokalistka, Ruby Wood iz Submotion Orchestra.

Vaše pesmi je mogoče slišati v TV-nadaljevankah in oglasih, celo računalniških igrah. Ste kakšno pesem napisali prav z določeno serijo, oglasom v mislih, ali je pač le naključje, da vaše pesmi dobro prodajajo izdelke?
Ne, tega nikoli ne počnem, skladati glasbo za oglase bi bilo grozno! Glasba je pač tam in če jo uporabijo v ta namen, v redu. Namensko pa tega res ne bi počel ...

Ste morda razmišljali o ustvarjanju filmske glasbe?
Da, to bi delal z veseljem. A težko se je "preriniti" v te kroge, saj je konkurenca na področju ustvarjanja soundtrackov velika. Če bi mi kak studio ponudil takšno delo, za pravi film, pa bi seveda pograbil priložnost.

Imate kaj določenega v mislih, režiserja, s katerim bi delali?
Nimam najbolj priljubljenega režiserja, bolj žanre, ki so mi blizu. Všeč so mi, na primer, vzhodnoevropski filmi.

Kaj pa glasbena sodelovanja, bi snemali s kom, katerega delo je morda na prvi pogled zelo drugačno od glasbe, ki jo vi ustvarjate?
Vse je še v zgodnjih fazah, a morda bom na naslednji plošči sodeloval z različnimi poljskimi orkestri.

Kakšno glasbo poslušate te dni?
Poslušam vse, zadnje čase pa največ londonske in britanske "bassline" glasbe. Te vrste zvok mi je všeč, londonska elektronska scena mi je blizu.

Še vedno hodite na koncerte, imate še veselje do tega?
Ko sem doma, in to je zelo poredko, vsekakor grem na koncert, če je na sporedu kaj zanimivega. Zdaj živim v New Yorku, kjer sem bil pred nekaj tedni na koncertu Jamesa Blakea in bilo je izjemno.

Kaj pomeni vaša selitev v New York (živi v trendovskem Williamsburgu v Brooklynu, ki je ustvarjalni dom številnih glasbenikov, op. a.), morda tudi premik v drugo umetniško smer?
Vse v mojem življenju pač ni odsev glasbe. Prej obratno: glasba je odsev življenja, tega, na kateri točki v njem se nahajaš, kje živiš ... Res ne sprejemam odločitev le na podlagi glasbe. V New York sem se preselil, ker mi je tam všeč in je to krasno mesto. Najbrž bo imelo tudi glasbeni vpliv, a bomo videli, ko jo začnem tam ustvarjati.

Alenka Klun