Za Skin pravijo, da je svojevrstna mešanica Sinead O’Connor, Joan Jett, Chrissie Hynde in celo Scary Spice. A za pevko vse, kar je bila, ni bila le predstava. "Nisem vzornica iz 'limonad', ker nisem popolna. Ampak imam glas in trudim se, da ga uporabljam v pozitivni smeri. Ponosna sem, da sem homoseksualka, temnopolta in ženska. Ne bom se temu odrekla. Tudi če bi se trudila, ne bi mogla," je pred časom v pogovoru za portal JPost dejala Skin.

Njena antagonistična osebnost je bila zgrajena na rahli anomaliji britanskega glasbenega prizorišča 90. let prejšnjega stoletja, ki jo je soustvarjala s svojimi tremi kolegi iz skupine kitaristom Aceom, basistom Cassom in bobnarjem Markom Richardsonom. "V izgradnjo svoje osebnosti na odru nisem vložila niti atoma svoje energije. Moja podoba je temeljila na tem, da se mi ni bilo treba ukvarjati z mojimi lasmi, ki sem jih obrila. Zdaj - 20 let pozneje - imam malo las, s katerimi se lahko igram," je dejala v nedavnem intervjuju za portal Jpost Skin.

Skunk Anansie se te dni namreč mudijo na njihovi dvomesečni turneji po Evropi. In po treh letih se vračajo v Slovenijo, natančneje na festival Schengenfest 4. avgusta. Prav po nastopu v Sloveniji so izdali svoj nov album Wonderlustre, ki je naznanil novo poglavje v delovanju skupine in v zvoku. Potem ko so med letoma 1994 in 2000 glasbeno prizorišče "pretresali" z uspešnicami, kot so Charlie Big Potato, Because of You, Secretly in Hedonism, so se leta 2001 posvetili samostojnim projektom.

Vsak na svoji poti
Skin je začela s svojo samostojno kariero, ki jo je naznanila s samostojnim prvencem Flashwounds. Ace je začel sodelovati z drugimi prodornimi glasovi z Otoka, med drugim s Shingai Shoniwo iz Noisettes in Sky iz Morcheebe. Cass je posnel album Scars z Garyjem Moorom, prav tako pa je igral različna glasbila na Skininem prvencu. Richardson pa je snemal s številnimi glasbeniki - tudi Skin - in se pozneje pridružil skupini Feeder, ko je njihov bobnar umrl.

Skin s svojim prvencem ni doživela večjih uspehov. Govorice, da se približuje dan, ko bodo Skin in druščina spet skupaj zavzeli oder, pa so bile vse glasnejše. Richardson je v novembrski izdaji revije Drummer iz leta 2008 povedal, da Skunk Anansie načrtujejo izdajo albuma največjih uspešnic. Leto zatem je sledila koncertna turneja, na kateri so dokazovali, da še zdaleč niso izgubili stare energije, ki jih je spremljala pred osmimi leti - še preden so se odločili za premor.

Zrelejše drugo poglavje skupine
Z albumoma Wonderlustre in Black Traffic, ki mu je sledil lani, so postali stalni gosti svetovnih odrov na precej spremenjenem glasbenem prizorišču. V svojem drugem poglavju kariere so Skunk Anansie dodali zrelost in obdržali iskro, ki jih je napajala od začetka. Po besedah Skin je bilo tako, kot da se nikoli ne bi razšli. "Bilo je zelo lahko - med premorom smo ostali prijatelji in smo se družili," je dejala v enem izmed intervjujev Skin.

Pred vrnitvijo so člani skupine spraševali, ali jih bo občinstvo še vedno imelo rado. "Odločili smo se, da ne bomo prodajali 'sranja', saj čemu bi se potem sploh vrnili," je priznala Skin. Odmor so potrebovali, toda niso hoteli, da bi bil tako dolg. "Ustrezali so mi samostojni nastopi - zdelo se mi je, kot da sem diktator. Nič ni bilo podobno Skunk - edini skupini, v kateri sem si res želela biti," je pojasnila.

Razvpiti? Ne. Samosvoji.
V svoji karieri so poleg komercialnih uspešnic nanizali tudi nekaj takšnih skladb, ki so sprožile precej burne debate. Med njimi izstopata Selling Jesus in Little Baby Swastika. Skin je takrat vztrajala, da ni bil njihov namen, da bi sprožili politične prepire, ampak da bi preprosto izpostavili svoj pogled na svet.

"Tiste skladbe so samo zrcalile naša iskrena mnenja in nikoli niso bile mišljene, da bi zanetile nemire," je nekoč pojasnila Skin in dodala: "Mi smo preprosto bili ljudje, kakršni smo, ki so živeli v zelo napornih časih. Jaz sem bila temnopolta ženska iz Brixtona, ki je bila povrhu vsega še biseksualna - in v mojem primeru imaš vedno veliko povedati."

Od prikazovanja Skin kot "jezne mlade ženske" je minilo več kot dvajset let. Danes je Skin umirjena, racionalna odrasla oseba s tistim značilnim britanskim naglasom, s katerim se je vtisnila v spomin številnih: "Ko si mlad, si bolj agresiven, ko odrasteš, najdeš načine, kako povedati nekaj na učinkovitejši način. To ne pomeni, da se staram, ampak sem samo bolj sproščena v tem, kar govorim."