No, namen STG-ja je seveda drugačen - domače izvajalce spraviti "v rotacijo" večjih okoliških festivalov, obenem pa s predavanji načeti par kritičnih vprašanj z glasbenega in glasbenoorganizacijskega področja - in konec koncev smo veseli vsakič, ko se stalnemu kolobarjenju po slovenskih klubskih odrih pridruži kako novo ime.

Intimnost Komune
Lep primer take dobrodošle osvežitve je, denimo, MojcArt. Za psevdonimom se skriva Mojca Zalar, sicer vse prej kot glasbena novinka, saj se z glasbo resno ukvarja že več kot deset let (morda se je spomnite iz zasedb Spleen ali naio ssaion), ki pa se v spremstvu kitarista Petra Pavičića zdaj podaja na samostojno pot. MojcArt je prvi večer STG, ki je bil očitno tempiran stopnjujoče - od nežne kitarske akustike prek kitarskega poprocka do synthpopa in drum 'n' basa - začela s kratkim, a intimnim in nepretencioznim nastopom, ki je v spomin priklical vzdušje tistih bolj uspelih edicij MTV-jeve koncertne serije Unplugged. (Za popolno vživetje v fiktivno "dnevno" sobo je najbrž res manjkala samo še kakšna turška preproga.)

Odločitev, koncerte postaviti v Komuno, manjšo od obeh dvoran Kina Šiška, se je izkazala za pravilno, saj na sredni večer nobenega od petih nastopajočih ni prišlo poslušat več kot petdeset ljudi. In če se je za Zalarjevo mali oder Komune izkazal za optimalnega, si med koncertom Kranjčanov The Tide nismo mogli kaj, da ne bi malo več prostora za njegovo značilno spastično trzanje privoščili vsaj frontmanu Tomažu Štularju. Pevec, ki si je vsaj eno lekcijo nastopanja verjetno sposodil pri Bonu, drugo pa pri Tomu Smithu (Editors), še tako utesnjen prostor obravnava s stadionsko mero entuziazma; celo, ko mikrofon odstopi basistu Dejanu Ostermanu (za pesem Decline), ga v ozadju "premetava" kot hiperaktivnega otroka, ki je izpustil svojo dnevno dozo ritalina. The Tide, ki so se medtem, kot so nam zaupali po koncertu, že vrgli v pisanje novega materiala (ki pa še ni dovolj izpiljen za v javnost), so se v svojem setu držali standardnega nabora svojih hitov starejšega in novejšega datuma (s poudarkom na tistih s hitrejšim tempom) od Ready To Go in Snow pa do Letters from the Other Side in seveda obvezne Your River Wild.

Za naslednjih osem pesmi so mikrofon prevzeli Ljubljančani Toronto Drug Bust z "multipraktičnim" Izakom Koširjem na čelu. Za fante, ki sem jih podpisana nazadnje v živo videla septembra, kot ene od nastopajočih na Itakovem Džafestu, si upam trditi, da so, kar se nastopanja v živo tiče, skokoma napredovali. Samo pohvalimo lahko odločitev, da so si tokrat namesto MGMT za priredbo izbrali žanrsko sorodnejša The Black Keys in njuno Tighten Up. (Naj vas ozka Koširjeva kravata in žanrski predalčki ne zavedejo: Toronto Drug Bust precej več elementov kot iz aktualnega indievala pobirajo iz bluesa in klasičnega rocka.)

Nasprotje med videzom in zvokom pa je pravzaprav še večje pri zasedbi Torul, trojici iz Ljubljane, ki za zavajajoče metalsko zvenečim imenom svojega ustanovnega člana skriva elektropopdušo, v diskografiji pa ima že dva ploščka, predlanski prvenec Dark Matters in In Whole z lansko letnico. Bend je Borut Bernik alias Torul, avtorsko jedro projekta in eden izmed pionirjev slovenske elektronske glasbe, ki je kot producent in didžej na sceni že od leta 1992, menda v obdobju Dark Matters sestavil zgolj za nastope v živo, nato pa ugotovil, da ima tovrstna postava možnosti tudi za plodnejše avtorsko sodelovanje.

In če je mladi frontman Jan Jenko morda na prvi pogled videti, kot da je ušel iz najbližjega boybanda, je kmalu jasno, da je imel pri svojem imidžu bolj kot Coreya Harta (cikamo seveda na njegova sončna očala) pred očmi kakega Andrewa Eldritcha (Sisters of Mercy). Ker Torul menda ne marajo, da se jih reducira zgolj na "slovenske Depeche Mode", lahko omenimo tudi podobnost z zgodnjimi deli dua Silence - vseeno pa je zgovoren že podatek, da jih je z naslovom "novincev leta" nedavno ovenčal tudi nemški portal oboževalcev DM, depechemode.de. Konec takim in podobnim primerjavam bodo Torul verjetno lahko naredili šele z manj očitnim naslanjanjem na vzornike.

Pred edinimi tujimi gosti večera je do tedaj disciplinirani tempo nastopov - pol ure glasbe, deset minut odmora - popustil in ko so malo pred polnočjo oder zavzeli "gostje" večera, madžari Brains, jih je pričakala le še peščica glasbenih entuziastov (in en zabavljač, ki je glasno vztrajal, naj pojejo v angleščini, čeprav so to že počeli). Z energično mešanico drum 'n' bassa, ki se je v najboljših trenutkih približala naelektrenosti Prodigy, v drugih prehajala v reggae in si privoščila celo vložek Inner Circle (Bad Boys), so razplesali tistih nekaj obiskovalcev, ki jim danes očitno ni bilo treba vstati pred sedmo.

Zdi se, da bo Slovenski teden glasbe, če bodo nadaljevali v tem tempu, krstno vožnjo prestal več kot korektno. Danes popoldne se "teoretični" del dejavnosti nadaljuje s klubsko čajanko s predstavniki slovenskih klubov ter odprto razpravo z organizatorji festivalov Sziget, Exit, Terraneo in Rock Otočec, "praktični" pa s koncertom ŠKM Bande, Dandelion Children, Barely Modern in hrvaških gostov My Buddy Moose. Več o vsem skupaj pa seveda sledi tudi na MMC-ju.

Ana Jurc; foto Sandi Fišer in Jani Ugrin (MojcArt).