Stekli psi so pravzaprav uresničena ideja dveh MC-jev Dula in Poppa, ki ju spremlja organski kolektiv, torej kitarist Andrej, basist Manuel in bobnar Ivor. Vsi člani prihajajo iz bogatega glasbenega okolja. "Iz zapuščine prekmurske 'neodvisne' glasbene scene," trdi Ivor. Fantje so svoje več kot desetletje dolgo ljubezen do rimane besede pred kratkim zaokrožili z njihovo prvo samostojno plošči. Celoten pogovor si lahko preberete spodaj.

Prekmurščina je glavna stvar, ki vas ločuje od drugih slovenskih raperjev in vas hkrati dela edinstvene. Kako to, da vztrajate pri svojem narečju?
To, da rapamo v prekmurščini, je edina logična in seveda organska stvar. V ozadju ni nekega "master plana". Enostavno je prekmurščina jezik, v katerem razmišljamo, komuniciramo … Pristnost je tista vrlina, ki ji nekako sledimo - tako v besedilih kakor tudi v glasbi. Mogoče bi prav rapanje v "pristni" slovenščini ali pa mogoče v angleščini delovalo nekako nerealno oziroma prisiljeno. Odločitev o tem je torej bolj geografsko pogojena, kot pa bi bila del neke formule.

Kako zahtevno je potem rimati v zborni slovenščini?
Vsak ima svoj način dela in svoj pogled na te stvari. Vsekakor nam poleg prej omenjene izvirnosti rapanje v prekmurskem nerečju pomeni tudi izziv, ki smo mu za zdaj kos. Rimanje v zborni slovenščini je zanimivo - fraze so recimo nastale kot eksperiment rapanja z uporabo frazemov -, za Prekmurce je rapanje v prekmurščini verjetno enostavnejše kot rimanje v zborni slovenščini. Seveda pa tu ni pravil, delamo tisto, kar v danem trenutku čutimo oziroma čuti Prekmurje.

Se vam je kdaj zgodilo, da vas občinstvo ni razumelo zaradi naglasa?
Narečje je vsekakor ovira, s katero moramo živeti. Če sodimo po dozdajšnjih odzivih na ploščo, pa ni čutiti pretirane nerazumljivosti. V pomoč vsem "non native" Prekmurcem pa je k CD-ju priložena tudi knjigica z vsemi besedili, kar je "must have" vsake raperske plošče. Torej smo poleg plošče izdali tudi neke vrste pesniško zbirko urbane, sodobne prekmurščine. Tudi na koncertih ni zaslediti nerazumevanja naših besedilv: "Just go with the flow."

Na čemu temeljijo vaša besedila, ki so precej družbenokritična?
Besedila so družbenokritična in hkrati precej osebno izpovedna. Okolje, v katerem živimo, to od nas nekako tudi zahteva, saj je nikoli prazen bazen tem, v katere se nehote ali hote moraš "zaleteti". Glasba je pač eden izmed medijev, ki hitro in daleč nosi sporočilo, zato ga je treba tudi čim bolje izkoristiti. Želimo opozarjati na politične spletke na eni strani in izrabljeno, upognjeno ljudstvo na drugi, na depriviligiranost periferije, na nenehno borbo za preživetje malega človeka, na nepravičnost … To je svet, v katerem živimo, in tega se ga prekleto dobro zavedamo.

Širite torej svojevrstno sporočilo, toda kako to, da ste se za izdajo vašega prvenca odločili po dobrem desetletju delovanja na sceni?
Izdaja albuma je velika stvar za skupino, pa naj je to prvenec ali ne. Je dokument nekega časa in na koncu tudi fizična oblika ustvarjalnosti, kritičnosti, ki se je v letih od nastanka skupine nabirala in producirala v naših glavah. Tudi tukaj ni nekih "master planov" in nekako sta tudi snemanje in izid albuma le posledica spontanega toka dogodkov. Pride čas, ko je dovolj materiala za ploščo, ko je treba narediti korak dalje in pustiti prostor novim idejam. CD je pač ena stopnička, ki smo jo pustili za sabo, zdaj je čas, da stopimo dalje.

Komu je namenjena plošča?
V prvi vrsti je plošča namenjena nam samim. Je ogledalo zadnjih treh let ustvarjanja in kemije med člani benda in okolico, v kateri živimo. Drugače pa je CD namenjen vsem, ki jih zanima glasba, pa naj so iz Ljubljane ali Afrike, naj so metalci ali pankerji, revni ali bogati … Vse, kar rabiš za poslušanje našega CD-ja, je CD-predvajalnik, dva zvočnika in odprta glava. Če spadaš v to kategorijo, potem je plošča namenjena tebi.

Po izdaji ste pripravili nekaj koncertov. Kaj pa turneja? Ste sploh razmišljali o njej?
Koncerte potrjujemo sproti in se načeloma odzovemo vsakemu vabilu. Večjih turnej za zdaj še ne načrtujemo, zanimajo pa nas klubi, ki jih zanimamo mi. Privlači nas tudi Balkan. Drugače pa je po eni strani prav prednost rapanja v prekmurščini hkrati tudi naša slabost, kar se tiče turnej v tujini.

Lahko Stekli psi živijo samo od rapanja?
V tem trenutku ne. Lahko živimo za rapanje, od njega pa zagotovo ne. Bend ne sme postati služba. Saj vsi vemo, kaj se zgodi, ko hobi postane služba.