Kritiki jih označujejo za zabavne, igrive in drzne, nekateri jim pripisujejo celo vlogo novih rešiteljev alternativnega kitarskega rocka. So se vseeno malce prenaglili? Čas bo pokazal svoje. Foto: Sony Music
Kritiki jih označujejo za zabavne, igrive in drzne, nekateri jim pripisujejo celo vlogo novih rešiteljev alternativnega kitarskega rocka. So se vseeno malce prenaglili? Čas bo pokazal svoje. Foto: Sony Music

Ravno zdaj narašča, narašča, narašča zanimanje za The Vaccines, kvartet iz Londona, ki jih bom v živo sicer videl šele enkrat februarja, vendar pa je njihova pesem Wreckin' Bar (Ra Ra Ra) krasna minuta in pol malo 'razštelane' glasbe. In to, da se začne z refrenom, je samo super.

Tadej Zupančič v MMC-jevem intervjuju.

Igrajo klasični rock'n'roll. Zelo hitro gre v ušesa in je lepo zapakiran v priročne triminutne odmerke.

soundoftheoverground.blogspot.com

A že prvo poslušanje The Vaccines pojasni, kaj je tisto, zaradi česar se dviga prah. Zasedba namreč mojstrsko meša bogato angleško izročilo alternativnega rocka z atmosferičnim zvokom, ki spominja na mešanico The Jesus & Mary Chain in Spiritualized ali The Strokes in The Shadows, hkrati pa se ponaša z besedili že kar literarne veličine - nekateri so si jih drznili ob bok postaviti celo kultni in že dolgo pokojni navezi Morrissey-Marr The Smiths. Pretiravanje? Morda, malce pa res. (Čeprav je, recimo, tudi vodja omenjenih Arctic Monkeys Alex Turner še presegel velika pričakovanja kritikov in se razvil v še bolj izjemnega besedilopisca, kot je obetal prvenec Whatever People Say I Am, That's What I'm Not .)

Njihov zvok je sodoben, včasih (nekatere) spominja na The Drums, njihova slogovna podoba pa je po pisanju medijev "očarljivo razkuštrana". Mladi Londončani v medijih niso ravno zgovorni, tudi njihova imena so skrivnostna - na primer Jay Jay Pistolet in Freddie The Kid. In še to - spletne strani nimajo! Nezaslišano za današnjo dobo. Tudi zaradi tega je zanimanje zanje vse večje. Premeten tržni trik ali "pomanjkanje časa", kot menda trdijo sami?

Govorice so prišle celo tako daleč, da se je šušljalo, da v skupini igrajo člani kraljeve družine. A to ne drži. Pri Guardianu so le uspeli razkriti identiteto članov: pevec Justin Young je "čedni indiefrontman", znan kot Jay Jay Pistolet na vokalu in kitari, nato je tu kitarist Freddie The Kid, sicer Freddie Cowan, brat Toma Cowana oz. Tomethyja Furseja iz zasedbe The Horrors. Nato sta tu še basist Anri Hjorvar in bobnar Pete Robertson. Young ima primeren glas za glasbeni slog skupine, saj je dovolj močen, na trenutke kar soulovski, ima pa tudi potrebno temačnost, ki ustreza besedilom, obarvanim s tematikami otopelosti, nihilizma in drugih žanru (in ciljnemu občinstvu?) primerno "zamorjenih" reči.

Njihove pesmi so brez izjeme kratke in grenko-sladke, nekatere so celo krajše od dveh minut, njihov zvok pa pri Guardianu primerjajo z nekakšnim "popom z Zahodne obale, pomešanim z umazanim newyorškim rockom". Demo posnetek If You Wanna, ki je konec lanskega poletja opozoril nanje, se "sprehaja" po srfpoperskem območju, a je bolj grob in umazan od povprečnih predstavnikov tega zvoka. The Vaccines so tu, da bi pznova utrdili temelje rocka in 'dali brco v rit' mehkužnim skupinam, kot so Klaxons, Vampire Weekend in Drums. "Brother, Mona in zdaj Vaccines: kateri od njih bodo prvi zares obudili tisto pravo rockersko četverico?" se sprašuje Paul Lester v Guardianu.

Njihov prvi singel Wreckin' Bar (Ra Ra Ra) je dolg manj kot minuto in pol. In začne se z refrenom, kar je samo super, je dejal Tadej Zupančič v MMC-jevem intervjuju.

Alenka Klun, po Guardianu in drugih virih

Ravno zdaj narašča, narašča, narašča zanimanje za The Vaccines, kvartet iz Londona, ki jih bom v živo sicer videl šele enkrat februarja, vendar pa je njihova pesem Wreckin' Bar (Ra Ra Ra) krasna minuta in pol malo 'razštelane' glasbe. In to, da se začne z refrenom, je samo super.

Tadej Zupančič v MMC-jevem intervjuju.

Igrajo klasični rock'n'roll. Zelo hitro gre v ušesa in je lepo zapakiran v priročne triminutne odmerke.

soundoftheoverground.blogspot.com