Tudi letos bo na naši spletni strani in na profilu na Facebooku alternativni prenos Eme, kjer se bodo v vlogi komentatorjev na družbenem omrežju Twitter preizkusili stari znanci okroglih miz v sklopu konvencije ljubiteljev fantazije in znanstvene fantastike Na meji nevidnega. Medtem ko se bodo na odru nizali nastopi izvajalcev, bodo Pižama, Tomić in Košakova skrbeli za izvirne komentarje na Twitterju.

Vsi trije bodo postavljeni v novo vlogo in zato smo jim pred sobotnim izzivom postavili nekaj vprašanj.

Kateri 'emodži' oz. čustveni simbol vas najboljše opiše?

BG: Glede na to, da sem za sLOLvenske klasike 1 dobil lastnega, bom izbral kar njega.
AT: Smeško z očali.
EK: Ne vem, a pri spletni komunikaciji največkrat operiram s krono in tudi prejemam jo najpogosteje od vseh 'emodžijev'. Z veseljem jo pripišem še Emi, saj je uporabna kot odziv na raznovrstne situacije – od trenutkov, ki te tako ali drugače osupnejo, dogodkov, ki se ti jih morda ne ljubi komentirati, ne nazadnje pa je seveda odlična spodbuda oziroma pohvala.

In katerega bi uporabili, če bi mogli z njim opisati Emo?
BG: Emo bi pa opisal s tistim malce živčno nasmejanim, ki se mu na čelu blešči kaplja znoja. Ali pa kakšnega kuharskega.
AT: Edina prava izbira: kokice.

Kdo bi po vašem mnenju sestavljal sanjsko postavo nastopajočih na Emi?
BG: Če gremo od vrha postave navzdol: za frizuro se vzame bundesliga obdobje Vilija Resnika, Jan Plestenjak nakloni obrv, oči, sanjavo zazrte nekam čez občinstvo v obzorje, podari Zala, nos izžrebamo, brčice donira Magnifico, usta Lea Sirk (če se bo potrebovala kakšna krepka beseda), ruto prispeva Rok Žlindra, Sestre pa kostim. Postavo zaključi Gašperjeva udobna športna obutev za vse priložnosti, s katero zlahka preskakuješ ovire na poti do Evrovizije.
EK: Nadaljujem spodbudno in diplomatsko – vsak prijavljeni ima potencial, da je sanjski kandidat. Če pa evrovizijskih nadobudnežev kdaj zmanjka, sem prepričana, da lahko vsem apetitom zadosti kar Klemen Slakonja sam.
AT: Sestre. Naj se vrnejo Sestre.

Iz katerega nastopa na Emi ste se največ naučili – tako o življenju kot vesolju?
BG: Iz komada Spet Tinkare Kovač, v katerem je v dveh vrsticah (Negotovi, med svetovi / Krog za krogom, ujeti v čas) povzela vseh osem delov prve sezone Pravega detektiva in Rustovo ničejansko filozofijo o času, ki je ploski krog.

AT: Naučil sem se predvsem to, da moja pričakovanja in okusi nikoli niso skladni s tem kar se potem zgodi na Emi. Zato je tudi zabavno. Posamezen nastop, ki me je največ naučil, je pa lanski Zale in Gašperja, ker sta bila zelo 'fajn' in sta potem dobila nagrado, ki je več vredna kot EMA ali pa zmaga na Evroviziji: izjemno

parodijo Igorja Bračiča in Tilna Artača. Več se ne da.
EK: Najbrž kar od Coleta Morettija. Ne zaradi pisanih bluz, ki so bile leta 1993 samo običajne moderne bluze, ampak predvsem zaradi namigov o tem, da je odraslost lahko tudi siva in tesnobna. In torej ne nujno samo nošenje kostimov v pastelnih odtenkih oziroma razburljivo prepiranje v restavracijah, kjer nikoli nisi dovolj dolgo, da bi dočakal hrano, kot me je do takrat učila Santa Barbara.

Kakšno točko bi vi pripravili, če bi dobili možnost nastopa?
BG: Na oder bi med nastopom postavil pet postelj in jih oddal prek Airbnbja. Udoben in domačen (dobesedni) *studio apartment* v središču mondenega ljubljanskega dogajanja. Za uvrstitev bi mi bilo vseeno, zaslužil bi pa največ od vseh nastopajočih.
AT: Moj posluh je tako slab, da me tudi 'autotune' ne bi rešil, tako da moja domišljija sploh ne dopušča možnosti, da bi si predstavljal svoj nastop.
EK: Te možnosti si ne želim zapreti, zato naj ideja najprej dozori v mojih mislih.

Kaj vas veže na Emo? Od 1 do 10, kako veliki sledilci ste? Prvi spomini nanjo?
BG: Še največ navezav na Emo imam zaradi večkratnega sodelovanja na Improviziji, improvizirani parodiji Eme in Evrosonga. Tam smo podrobno proučevali raznorodne sloge nastopajočih in raznolikost scenskih elementov. V zadnjih letih mi je Ema všeč predvsem, ker se med njo Twitter vrne kakih deset let v preteklost, ko smo se tam večinoma kratkočasili in ga še ni prepljusnila politika. Glede stopnje sledenja bi rekel, da tri, cele štiri. Ne spremljam je, ne ogromno ne grozno. Sem pa dovolj star, da se spomnim Coletovih kodrcev in osupljivega živopisnega reklca v tehnikolorju.
AT: Z Miho Šaleharjem sva dvakrat na Valu 202 pospremila Evrovizijo in takrat sem bolj resno začel spremljati tudi Emo. Prvi spomin, morda bolj asociacija, ki ga lahko prikličem, pa je komad Vilija Resnika: Naj bogovi slišijo. Ne vem, zakaj, a tako je.
EK: S škandali torej ni bilo sreče, zato se raje vračam k spominom iz otroštva, ko sem Emo v pižami gledala doma, s starši, babico in dedkom. Spomnim se dedka, ki je obvezno zmajeval z glavo, kam gre ta svet, očeta, ki si je vedno želel bolj dinamičnih skladb, pa seveda mame in babice, ki sta najbrž vsakič glasovali za Darjo Švajger in po navadi uganili zmagovalca.

Sledila so najstniška leta na prelomu tisočletja, ko smo Emo spremljali ironično, ker resno si lahko v tistih časih spremljal samo alternativno elektronsko glasbo. Dobivali smo se predvsem zato, da smo imeli izgovor za zabavo pri kom, ki je bil tisto soboto sam doma. Vse to se je seveda spremenilo, ko so zmagale Sestre. Ne samo, da nam je bil komad neironično všeč, čez noč smo vsi postali politični, in zdi se mi, da je prav v tistem trenutku ogromno mojih sedemnajst oziroma osemnajst let starih vrstnikov ugotovilo, kako zelo konservativni so ali niso. Samo ljubezen je bila v vsakem primeru skladba leta, ki ni manjkala na nobenem žuru, verjeli smo celo v njeno zmago na Evroviziji. Skratka, dobri stari časi, ko smo razsvetljeni milenijci še verjeli, da nas bosta do uspešne odraslosti poleg že omenjene ljubezni pripeljali pokončna liberalna drža in uspešno končana fakulteta.

Kako (ne)hvaležna je Ema za komentiranje?
AT: Zelo.
BG: Precej hvaležna. Meni se običajno ob ogledu utrne kopica idej za odrski material, ki uspešno živi do naslednjega izbora – kakšen pa ostane celo brezčasen.
EK: Za ljudi, ki radi klepetamo in pametujemo za šankom oziroma, bodimo realni, na kavču, ni nobena tema nehvaležna. Še najmanj pa Ema.