Zasedbo, ki je bila na začetku deležna pozornosti predvsem na račun izzivalnega imena, je stičišče poti štirih umetnikov. Ogrodje skupine sta v najstniških letih zgradila Gregor Kocijančič in Fejzo Košir. Vendar je postava dobila pravo obliko šele s prihodom pisca besedil, Američana Michaela Thomasa Tarena, in predvsem z oblikovalko, ilustratorko in vidžejko Mino Fino. Toda do želene zvočne podobe v živo jim je manjkal še en člen - in to je bil glasbenik in slikar Luka Uršič (znan pod umetniškim imenom Kalu in v zadnjem času tudi po sodelovanju s Polono Kasal).

Po uspešnih nastopih v okviru Študentskega maratona in po izletih v tujino so postali zmagovalci prve edicije projekta Kulturni evo in tako s Prostorom urbane kulture Kino Šiška podpisali zavezujočo pogodbo, da bodo sredstva porabili za snemanje albuma.

Nastal je"zeitgeist" umetniškega gibanja, s katerim si odpirajo vrata v tujino. Z njim so daleč od površne opredelitve postpopovske skupine, ki vključuje vplive instrumentalnega hiphopa, postpanka in melanholičnih popevk. Z neobičajnimi aranžmaji so pretkano zaobšli ustaljene okvire in se kot "kustosi" in ne manipulatorji zvoka z albumom Watercolors postavili na čelo samosvojih glasbenih ustvarjalcev pri nas.

Več pa si lahko preberete v pogovoru spodaj spodaj.

Začnimo malo filozofsko: kakšne barve so vaše vodne barve, torej Watercolors, kot je naslov albuma?
FK: Na misel mi pride slogan iz znanega oglasa: Vse barve neba (smeh).
LU: Modre, rdeče, zelene, rumene, oranžne …
FK: A so primarne?
MF: Mogoče so sekundarne.

So tople ali hladne?
FK: Kar tople, toda hladne naredijo kontrast. Mislim, da je kombinacija obeh (smeh).
LU: Mislim, da so primarne barve, ker se dopušča, da se mešajo v vse barve spektra.

Mislila sem, da bo Mina odgovorila na to vprašanje.
MF: (smeh drugih) Tri petine skupine je vizualcev.
FK: Vprašanje je bolj za Luko, ker je slikar.
LU: Ona je RGB.
MF: V teh dveh letih, odkar smo skupaj, se je vsebina izčistila, v barvah pa prav nasprotno. Zaobjela sem celotno RGB-paleto. Nisem izključevala. Pri novem albumu bo vse umirjeno, ker je tudi glasba drugačna in zahteva malo drugačen pristop. Z melanholično glasbo mi zdaj bolj ustrezajo hladne barve, ki sem jih uporabila.
FK: Prej smo bili živi, kontrastni, udarni … Zdaj pa je vse malo mehkejše. Ampak hladna barva še vedno izpade toplo.
GK: Tudi zvok je zdaj malo bolj organski in temu prilagodijo tudi vizualije.

Kaj prispeva ta vizualna komponenta v vašo glasbo? Predvidevam, da bi bila sama glasba popolnoma drugačna brez nje.
FK: Zagotovo. Pozornost je usmerjena na poslušalca oz. gledalca, ker jim na nastopih dela še en čut več – še bolj poudarjeno.

Gledate na tistega, ki stoji med občinstvom, kot na poslušalca ali gledalca?
FK: Oboje. S povezavo vizualij in glasbe lažje zasedemo prostor, v katerem smo. Oblečemo ga v svoje barve in delimo svoja občutja. To nam je zelo pomembno.
GK: Ko si bo nekdo kupil album in ga bo predvajal, bo poslušal glasbo. Ne bo se toliko posvečal vizualni komponenti. Je pa ta ključna za naše koncerte v živo. Z izjemo enega koncerta v Rotterdamu, ko sva še igrala samo s Fejzom, je bila Mina vedno z nama. In takrat nama je nekaj manjkalo.
FK: Počutil sem se, kot da sem bil brez roke (smeh).
MF: Drug drugega lepo dopolnjujemo.

Ni pomembno, katero skladbo na albumu poslušamo, ves čas je občutiti mozaik različnih zvokov. Pa naj bo to motiv pretakanja pijače v skladbi Wet Vexing Rose ali kaj drugega. Koliko je potrebno, da vas prevzame neki zvok, ki ga nato vkomponirate v vašo glasbo?
GK: Ko slišimo zvok, ki nam je všeč, ga uporabimo. Ne razmišljamo, kakšna vrsta zvokov bi nam ustrezala, da jo lahko vključimo v našo glasbo. Preizkušamo več zvokov in po posluhu izbiramo, kaj ustreza in kaj ne.
FK: Če pogledamo samo Wet Vexing Rose, se je na koncu izkazalo, kako bo skladba zvenela. Teme nismo že prej določili. Zvok vode nam je dobro funkcioniral na "beat" s svojo organskostjo in s spreminjanjem dinamike. Zdel se nam je dovolj zanimiv, da smo ga obdržali.
GK: Pri iskanju zvoka smo se malo – a ne popolnoma – omejili pri iskanju organskih zvokov iz narave. To je zaznamovalo zvočno sliko albuma.

Bi lahko rekli, da ste na neki način manipulatorji zvoka?
LU: Bolj bi rekel, da smo kuratorji zvokov (Fejzo smeh). Imamo selektivni sluh. Podobno je, ko se sprehajaš po ulici in se odločiš, da boš neke zvoke slišal, druge pa ne. Sam si ustvarjaš svoj "soundtrack".

Kaj vam predstavljajo besedila? Nujno zlo?
FK: Ne. Zdi se nam pomembno, da je besedilo prisotno, ker se nam zdi glasba z njim bolj osebna.
GK: Za našo glasbo je zelo bistveno. Zdi se mi, da nas element vokala in tekstualne izpovednosti loči od večine instrumentalno sorodne glasbe, ki nastaja.
FK: Težava je, kako do besedila, ker se je pri nas izkazalo, da sami ne znamo proizvajati dovolj dobrih oz. nikoli nismo bili z njimi tako zadovoljni.
GK: Imeli smo to srečo, da sva spoznala Michaela. Ko sem se z njim pogovarjal o tej težavi, se je sam javil, da bi nama lahko pomagal. Prišel je v naš star prostor za vaje še v zaklonišču. Midva sva "jammala", in kar je Michael začutil, je prenesel skozi nezavedni tok misli na papir. In tako se je nadaljevalo.
FK: Toda ni nujno, da je Gregi zapel natančno tako, kot je Michael zapisal. Velikokrat smo sami kaj obrnili in priredili. Včasih so njegove besede tako napisane, da jih je težko odpeti, tako da jih obrnemo, ampak jih vedno dobi v predogled.

Če pogledamo konkretno skladbo To Disappear, poslušalca ne posiljujete s klasično formo: kitica, kitica, refren, kitica, kitica, refren … Ima zato minimalizem znotraj skladbe večji učinek?
GK: Izbrala si najbolj "razštelano" skladbo na albumu, ki vsebuje tri zgodbe in na prvi pogled ne delujejo, kot da so povezane. Ko smo jo ustvarjali v studiu, smo iz starega dela vedno začeli ustvarjati novega. Nastala je zelo neklasična struktura in samo en del izmed treh delov je bil primeren za vokalni vložek. Kar pa zadeva minimalizem, pa se mi v konkretnem primeru zdi, da bo kakšnemu poslušalcu bolj všeč kakšen določen del kot celota, ker gre za izjemno nezapomljivo skladbo. Pri nas je tako, da če je delček "catchy", ga ne definiramo kot refren, da bi ga ponavljali.

Ali imajo vse te "razštelane" skladbe, kjer ni klasične forme in je več delov zlepljenih skupaj, na začetku svojo zasnovo, pa jih šele pozneje obrnete na glavo?
GK: Vse se začne z osnovnim "loopom", ki ga potem nadgrajujemo. Ko imamo različne dele, ki bi lahko ustrezali drug drugemu, začnemo sestavljati aranžma. Tu in tam se izide, da melodija vodi skladbo, kdaj pa "odplavamo".
FK: Še vedno pa poskušamo priti do oprijemljive točke, ki se zgodi kdaj v skladbi. Ni potrebno, da je to refren, ampak le kakšen umirjen del ali zvok.
LU: Ni kompromisov, če vidimo, da skladba funkcionira – če samo po naši logiki –, tako bo. Ne bomo zaradi "šlagerja" spremenili skladbe. "Freestylamo" (smeh). Jemljemo si to svobodo.

Kdo je v skupini največji navdušenec nad džezom?
GK: Žiga Murko (smeh).
FK: Vsak izmed nas občasno posluša džez. Džez v najbolj klasičnem smislu nam je mogoče malo tuj, toda zagotovo lahko trdim, da različne oblike džeza vplivajo na naše glasbeno ustvarjanje. Močan je tudi vpliv žanrov, v katerih se pogosto pojavlja ''semplanje'' džezovskih elementov, npr. v beatsprodukciji, v housu ... Sčasoma ugotavljamo, da kar ti je prej zvenelo preveč abstraktno, ti zdaj lahko ustreza. Na naju z Gregijem so veliko vplivali prijatelji s svojim glasbenim okusom, ampak ne dajemo spet toliko poudarka na džez, vendar tudi džezovske elemente vključujemo v našo produkcijo.

Kako poteka pretvorba zvoka na albumu v organski zvok, ki ga boste predstavljali na koncertih?
FK: Sama izvedba ne more biti tako matematično natančna, kot lahko zveni na albumu. Element bobna je živ in se lahko zmotim. Lahko naredim kakšno tenzijo pospeševanja ali upočasnjevanj načrtno. Vseeno se trudimo, da smo natančni, toda kljub metronomu to zaradi človeške napake ni mogoče.
LU: Ne govori o svojih slabostih (smeh).
FK: Moram. Če jih opaziš, lažje živiš.
GK: V času produkcije nismo razmišljali, kako bomo izvajali glasbo v živo, ampak kako pripraviti studijski izdelek, da bo zvenel tako dobro, kot smo si želeli. Ko smo začeli vaditi, se je zdelo zelo težko in je bil pred nami velik izziv. Toda po peturnih vajah vsak dan smo prišli do točke, kjer smo ugotovili, kako proizvesti prave zvoke. Morali smo kupiti dodatno opremo, da imamo širši razpon glasbe, ki jo proizvajamo. Najpomembnejši del opreme, ki smo ga morali priskrbeti, pa je prijatelj Luka Uršič (smeh). V živo lahko skupaj ustvarjamo vokalne harmonije, ki so na albumu, a jih brez njega ne bi mogli.

Umetniki mehaniki ali mehanični umetniki? Kaj ste?
GK: Mehanični umetniki se bolje sliši (smeh).
LU: Umetnost in tehnologija sta vedno šli z roko v roki. Vse, kar je mehaničnega, tehničnega, je samo sredstvo za ustvarjalnost.

Album ste posneli s sredstvi, zbranimi z akcijo Prostora urbane kulture Kino Šiška Kulturni evro. Je bila to za vas morda celo oteževalna okoliščina, ker so bili pričakovanja oz. pozornost javnosti večji že v izhodišču?
FK: To je bila spodbuda, in ne pritisk.
GK: Obožujemo roke za oddajo. Svojo glasbo smo delali že tri leta in vedno, ko smo prišli do rezultata, smo hoteli še več in pozabili na star material. Vedno ko smo gledali nazaj, smo bili prepričani, da lahko naredimo zdaj še bolje. Na neki točki pa smo se - s spodbudo Kulturnega evra - odločili, da ovekovečimo to, kar ustvarjamo v danem trenutku.
FK: Kulturni evro je privedel to sodelovanja z različnimi ljudmi, ki so tudi nam všeč - na primer Headshotboyzi, ki so prispevali k postprodukciji. Brez financ bi potreboval še več časa, da bi prišli do njih, oz. bi se ponovil neskončni krog zavračanja. Nismo samo ovekovečili glasbe, ampak smo jo dali na medij, kar bo pripomoglo k širitvi oz. promociji. Scena bi potrebovala več "Kulturnih evrov", ki bi spodbujali mlade. S tem bi lahko prišli do lepih zaključkov in rasli. Velikokrat so finance velika omejitev, če pa delaš samo zase, pa si lahko zadovoljen z malim. Ampak mi smo se hoteli pokazati še širšemu krogu ljudi. Super je tudi, da pri Kulturnem evru ni poudarek le na glasbi, letos je na umetnosti. Marsikoga je zmotilo, da so se sredstva zbirala na "guestlistah" oz. novinarjih, kar je zelo občutljiva tema.

Ne bomo je začeli.
FK: Ne, ne bomo.

Če pogledamo promocijo, je veliko večja, kot če bi se je lotili sami.
MF: Zelo sem hvaležna Kinu Šiška, ker bi lahko dali samo denar, ampak so nam omogočili tudi medijsko podporo in podporo svoje ekipe. Sicer pa smo s Kulturnim evrom precej v trendu – kot "crowdfunding".
GK: Prisilni "crowdfunding" (smeh).

Kako po vsem skupaj gledate na rek: podarjenemu konju se ne gleda v zobe? Kaj je drugače, kot če bi v glasbo vložili svoja sredstva?
GK: Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga.

Imate izkušnje z igranjem po tujih festivalih, navsezadnje ste nastopili tudi že na festivalu InMusic. Z albumom ste dobili tudi vizitko za tujino. Kakšni so apetiti?
MF: Dobro se mi zdi, da bomo zdaj imeli na festivalih svojega tonskega mojstra. Festivali so "mašinerija", kjer se moraš pojaviti ob točno določeni uri, toda ljudje tam morajo poskrbeti za številne organizacijske elemente. Za izvajalca je zahtevno, ker moraš v kratkem času skomunicirati veliko zahtev, kar na koncu ni uresničljivo prav zaradi časovne stiske. Včasih dobiš obljubo, da bo vse urejeno za tvoj nastop, toda na koncu ni tako, ker nisi eden izmed glavnih izvajalcev.
FK: Se pa veselimo igranja na čim več festivalih. To bo lepa izkušnja.
GK: Se mi pa zdi, da je naša glasba intimnejša in sodi v bolj klubsko okolje. Zato so nam bližje festivali, kot sta Waves Vienna in zdaj Reeperbahn, kamor potujemo. S tem dobiš klubsko intimno vzdušje, čeprav igraš na festivalu.
MF: Če na festivalu na prostem popoldne ne dobiš termina, se izgubijo vizualije. In s tem tudi naša koncertna podoba.

Kako majhna je Slovenija za Your Gay Thoughts?
FK: Lani smo bili na Klubskem maratonu, tako da smo mladinske centre skoraj vse obiskali. Nismo bili v večjih kulturnih ustanovah, kjer še potekajo koncerti. Še vedno pa je svet tako majhen, da je Slovenija še manjša (smeh).
GK: Zdaj gremo na evropsko turnejo, kjer so tudi vključena slovenska mesta. In bomo skušali osvajati lokalna prizorišča, ki jih še nismo obiskali. Zanima nas, kakšen učinek bo imel tam album. Smo pa imeli večino nastopov v Sloveniji v Ljubljani. S tega vidika je Slovenija zelo majhna. V našem interesu je tudi, da nimamo v lokalnem prostoru preveč nastopov, ker potem ne bo več zanimanja.
MF: V tako kratkem času nisi zmožen sproducirati reinkarnacije koncerta.
FK: Z besedili v angleščini imamo možnost, da se lahko predstavimo svetu.
GK: Prav s ponavljanjem prostorov se začnemo ponavljati tudi sami. Na koncerte hodijo isti ljudje in nastop nima pravega učinka.
FK: Zato je vredno čakati na nov zanos.