90-minutni film, ki je nastal pod okriljem produkcijske hiše HBO, oglašujejo kot "pristen pogled v zaodrje dela in zasebnosti megazvezdnice", v njem pa 31-letna Beyoncé Knowles med drugim pokaže leto dni staro hčerko Blue Ivy, ponudi vpogled v intimne trenutke s soprogom Jay-Z-jem in gledalcem razkrije intenzivne priprave na svoje nastope.

Film, ki ga je producirala in sorežirala kar slavna pevka, je poln čustvenih izlivov in izpovedi. Tako denimo izvemo, da je Beyoncé utrpela splav, preden je zanosila z Blue Ivy. "To je bila najbolj žalostna stvar, kar sem jih doživela," pove pevka v kamero. "Moje življenje je potovanje. Morala sem preboleti svoj splav, mislim, da sem zato morala imeti svoje podjetje, skrbeti zase ... Nazadnje izhaja tvoja neodvisnost iz tega, da veš, kdo si, in da si srečen sam s sabo."

Nato zapoje "najbolj žalostno pesem, kar sem jih kdaj napisala", katere besedilo govori o tem, kako "ljubezen ni bila dovolj, da bi preživel. Vzel si mi življenje. Tako nesrečna sem, da ne morem dihati. Hrepenim po tvojem srčnem utripu".

Poklon Jay-Z-ju
V filmu je prikazana ultrazvok slika, pa rastoči Beyoncéjin trebušček in Beyoncé v porodnišnici tik pred porodom. Ob tem zavrne govorice, da je hčerko rodila prek nadomestne matere, češ da ve, da obstajajo "nore zvezdnice", ki bi naredile vse za pozornost, a da sama otroka ne bi nikdar izkoristila. Nato sledi vrsta posnetkov Blue Ivy.

Jay-Z-ja v filmu kaj dosti ni, spregovori pa Beyoncé o njem zelo ljubeče in pokaže posnetke slavja za njegov 37. rojstni dan, na katerem mu reče: "Toliko si me naučil. Toliko si mi dal v življenju in to ni dovolj. Ne morem ti dovolj poplačati. Želim si samo, da bi bil srečen. In vsako leto sem samo še bolj zaljubljena vate in si želim preživeti vsak dan svojega življenja s teboj. Vse najboljše in se zahvaljujem Bogu zate vsak dan." V enem prizoru si par izkazuje nežnosti ob pesmi skupine Coldplay Yellow, ki jo je napisal njun prijatelj Chris Martin. "Jay-Jay, tako te ljubim," mu poje ona.

O trdem delu žensk
V filmu vidimo tudi nekaj utrinkov iz Beyoncéjinega otroštva, časov z Destiny's Child in druženja z mlajšo sestro Solange. "Težko je biti ženska. Toliko pritiskov je in moramo se podpirati," dahne. "Vse imamo svoje težave, ampak vse imamo iste negotovosti in iste sposobnosti in potrebujemo druga drugo. Ženske moramo delati precej bolj trdo, da uspemo v tem svetu."

Za goreče oboževalce "čebele matice" (Queen Bee), kot si reče "B", je bil film le še ena potrditev, kako sijajna in popolna je. Za kritike pa gre za brezsramen samopromocijski piarovski podvig, s katerim Beyoncé ohranja zanimanje občinstva.

"Beyoncé je zvezda, izvršna producentka, naratorka, soscenaristka in sorežiserka tega filma, ki vam v bistvu pove, kaj je pravi namen tega "dokumentarca". Samo pravi "verniki" bi lahko uživali v tem, saj bi le največji oboževalci Beyoncé lahko videli prek gore površinskosti in samovšečnosti v tem filmu. V bistvu gre za filmski ekvivalent slikanja samega sebe v laskavih pozah," je na IMDB-ju zapisal eden izmed uporabnikov.
In še: "V enem trenutku je vidno Beyoncéjino naravnost smešno pomanjkanje perspektive, ko se pritožuje, da je današnja generacija preveč obsedena s podobo in površinskostjo, istočasno pa nam prodaja ta površinski dokumentarec, ki ga je posnela za lastno promocijo. Edina stvar, ki sem se je naučil iz tega filma, je, kako presenetljivo neinteligentna je Beyoncé."

Ustvarjanje mita
"Zakaj jo celo v postelji, sredi noči vidimo s prekrasno, valovito, popolno stilirano pričesko?" se sprašuje kritik Entertainment Weeklyja. In pravi, da je film "težavna mešanica preračunanega in izpovednega, posnetega z namenom, da nas spusti ravno dovolj v svet Knowlesove, da ohranja v nas zanimanje za svojo naslednjo turnejo, album ali pripadnost sladki gazirani pijači."

Philly.com je bil že ostrejši: "(Film) je polomija v skoraj vseh točkah. Kot druge zvezdniške svetniške biografije, ki se tako pogosto vrtijo na E!-ju ali Biography Channelu, je Dream le malce več kot vaja v ustvarjanju mita iz samega sebe. Film, prodan, malce cinično, kot intimen pogled v razgaljeno dušo umetnice."

O umetni drami
Prav prijazen ni bil niti resnejši časnik Boston Globe, ki je recenzijo filma opremil z naslovom "Beyoncé: V iskanju karizme". Avtor Matthew Gilbert v njej priznava, da nikdar ni razumel navdušenja nad Beyoncé, da pa je upal, da mu bo film pomagal dojeti njeno briljantnost in relevantnost.
"Beyoncé ima zelo prijazno osebnost in zna peti, pa ima tudi karizmo, surovi magnetizem, tisto kakovost, ki naredi razliko med zreklamirano osvajalko glasbenih lestvic in kulturnim strelovodom? Ni mi uspelo najti nikakršne globine v Beyoncéinem glasu ali njeni osebnosti in nisem zasledil ničesar prelomnega v njenih pesmih ali plesnih gibih, pa naj si bodo še tako brezhibno izvedeni," razglablja Gilbert.

Njemu se je Beyoncé vedno zdela trda delavka in perfekcionistka, ki lahko z veliko razkošnimi kostumi, izpiljeno koreografijo in vznemirljivo razsvetljavo priredi bleščeč nastop, ne vidi pa je v istem rangu z Whitney Houston ali Adele, ampak bolj kot Britney Spears, ki pa na svoji poti ni zašla.

In malo stvari v dokumentarcu se zdi Gilbertu pristnih ali iskrenih. "Gre za nečimrno produkcijo, ki je ena sama samopromocija. /.../ Kot resničnostni šovi, zgrajeni okoli slavnih ljudi, ta film na vse pretege skuša dodati nekaj drame vsej polikanosti. /.../ A nič tu ne zapolni njene prazne zgodbe ali ne doda ostrine njenim brezmejnim uspehom." In še: "Na koncu je film oglas za veličino, ne pa njen podaljšek."
K. S.