Govoril je o Jeffu Buckleyju, avtorju enega samega studijskega albuma, rahločutnem glasbeniku blagega, v srce segajočega 4-oktavnega vokala, ki ga ne morete zgrešiti. Vsaj znameniti Hallelujah vam je gotovo že padel v uho med kakšnim od dramatičnih in solzavih koncev ameriških večernih TV-serij.

"Nočem, da me moj sloves prevzame, hočem le, da me sodijo po mojih pesmih. Hočem, da me ljudje pridejo poslušat, ker to hočejo, ne ker jim to diktira neka modna muha. Ne sodim v revije, sodim na oder, pred občinstvo, ena na ena. Nekaj je, kar se zgodi tam. Ostalo je samo sranje," je citat lepega mladniča, za katerim so vzdihovala dekleta, glasbene legende so mu pele hvalo, na naslovnicah pa je pristal na današnji dan leta 1997, ko je star 30 let tako nesrečno utonil med večernim plavanjem v Misisipiju.
Glasba, položena v zibko
Jeffrey Scott Buckley se je rodil v Anaheimu v Kaliforniji 17. novembra 1966 kot sin edinec folkpevca Tima Buckleyja. Mati Mary Guibert je bila panamsko-grško-francoskega rodu, oče irskega. Ko je bilo fantu 11 let, je njegov oče umrl zaradi prevelikega odmerka mamil, v glasbenem duhu pa sta ga vzgajala mati in očim – ona je bila klasična pianistka in čelistka, on pa je Jeffu predstavil Led Zeppeline, Jimija Hendrixa, The Who in Pink Floyde. Pri petih letih je fant že igral na kitaro, pri 12 se je odločil, da postane glasbenik, pri 13 pa dobil svojo prvo kitaro in igral v šolskem džezbendu.

Po maturi se je preselil v Hollywood, kjer se je vpisal na glasbeni inštitut in šolo kasneje označil za "največjo izgubo časa". Čas je naslednjih šest let "zabijal" z igranjem kitare v najrazličnejših neuspešnih skupinah, preden se je leta 1990 preselil v New York in zaslovel, ko je v manhattanskih klubih preigraval tuje skladbe. Zanimalo ga je vse od bluza in pakistanske etnoglasbe do rocka in hardcore punka. Želel se je glasbeno oddaljiti od svojega očeta, čeprav mu to ni uspevalo.
Grace in Hallelujah
Ni trajalo dolgo, da je požel pozornost glasbenih velikanov, ki so se z limuzinami vozili do avantgardnih klubov na spodnjem Manhattnu, da bi ga prepričali, da preide pod njihovo okrilje. Nazadnje je podpisal pogodbo s Columbio, sestavil svojo skupino in leta 1994 izdal svoj prvi (in žal tudi edini) studijski album Grace. "Romantična mojstrovina" in "ključno, centralno," delo, je album ocenil The Sydney Morning Herald.
Kljub temu je bila prodaja na začetku počasna, preden je v naslednjih dveh letih dosegla zlato naklado v Franciji in Avstraliji, leta 2002 pa še v ZDA. Do leta 2006 je bil Grace v Avstraliji že šestkrat platinast, hvalo pa so mu peli vsi od Jimmyja Pagea ("moj najljubši album desetletja") in Roberta Planta do Boba Dylana in Davida Bowieja.

Hallelujah, sicer predelava pesmi Leonarda Cohena, je bila takojšnji hit, ki je Buckleyja povzdignil med nesmrtne. Revija Time je pesem označila za "eno največjih", Rolling Stone jo je uvrstil na svoj seznam 500 največjih pesmi vseh časov.
V naslednjih dveh letih so sledili koncerti po vsem svetu, na katerih so v prvih vrstah sedeli nekateri od največjih glasbenikov začetka 90. let - Chrissie Hynde iz Pretendersov, Chris Cornell iz Soundgardna, The Edge iz U2-jev …
V tem času je Buckley, iščoč zatišje, intimo, čisti glasbeni užitek in tveganje ter preteklo anonimnost v malih klubih, pod najrazličnejšimi imeni koncertiral tudi solo in prav takrat so nastali "bootleg" posnetki, ki so nato v letih po glasbenikovi smrti počasi pricurljali na plan.
Pojoča smrt
Leta 1997 je po sporu z bobnarjem Mattom Johnsonom, ki je skupino zapustil, končal turnejo in se preselil v glasbeno prestolnico Memphis, da bi eksperimentiral z novim materialom za drugi album My Sweetheart the Drunk. Počitka za plodnega avtorja pa ni bilo: delal je na albumu Patti Smith, tribute albumu Jacku Kerouacu, po newyorškem koncertu z novimi skladbami pa si ga je za sodelovanje zaželel še Lou Reed. Buckley je s skupino intenzivno ustvarjal album, a ni bil povsem zadovoljen, zato je pesmi v Memphisu pilil še sam, preden bi se mu morali fantje pridružiti 29. maja.
Med čakanjem se je odločil oditi na večerno plavanje v Misisipi - povsem oblečen, s škornji in pojoč refren Led Zeppelinske Whole Lotta Love. Keith Foti, "roadie" Buckleyjevega benda, je ostal na obali. Potem ko je umaknil radio in kitaro pred valom mimoplujočega vlačilca, je pogledal gor in opazil, da je Buckley izginil.
Še isti večer so sprožili veliko iskalno akcijo, ki ni obrodila sadov. 4. junija je truplo Jeffa Buckleyja opazil turist na rečni barki in ga pripeljal na obalo. Avtopsija je pokazala, da ni zaužil nobenih mamil, upravitelji njegove dediščine pa so takoj dali izjavo, da njegova smrt ni bila "skrivnostna", povezana z mamili, alkoholom ali samomor.
Boj za filmskega Buckleyja
Dediščina Jeffa Buckleyja pa živi še danes. Posmrtno je bila izdana bogata zbirka njegovega materiala, vključno z demoposnetki, live posnetki in studijskimi posnetki njegovega nedokončanega drugega albuma. Marca 2008 se je njegova Hallelujah zavihtela na sam vrh Billboardove lestvice.
Zanimanje za glasbenega genija pa 11 let po njegovi smrti ne pojenja - štirje dokumentarni filmi, v pesmih so se mu poklonili številni glasbeni kolegi, prijatelj Chris Cornell mu je posvetil pesem Wave Goodbye, ob desetletnici smrti so po vseh koncih sveta potekali spominski koncerti, šušlja se tudi o filmu, za katerega pa njegova mati dolgo ni hotela dati privoljenja. Menda naj bi si naslovne vloge več let želel sam Brad Pitt, eden od mnogih zvezdniških fenov Buckleyja. A Jeffova mati je bila odločno proti. Zdaj je v igri vroči James Franco. Prevelik zvezdnik bi zadušil bistvo zgodbe izredno zadržanega pokojnega glasbenika.
"Naj se spominjajo glasbe"
Fant, čigar intimnega življenja praktično ne poznamo, pa je gotovo "zakrivil" eno od najlepših in najbolj presunljivih besedil v glasbi. "Don't fool yourself, She was heartache from the moment that you met her, My heart feels so still, As I try to find the will to forget her, somehow, Oh I think I've forgotten her now," poje v Forget her, pesmi, tako osebni, da je ni želel uvrstiti niti na album.
Dekle, ki jo je skušal pozabiti, je bilo njegovo nekdanje dekle, igralka in glasbenica Rebecca Moore. Pred smrtjo je hodil z violinistko Joan Wasser, imel pa je še kar nekaj "dobrih prijateljic".
Primerno, glede na to, da je sam dejal, da si želi, da se ga po smrti ljudje spominjajo predvsem kot "dobrega prijatelja": "Veste, resnično ne rabim, da se me spominjajo. Upam, da se bodo spominjali glasbe."
V videoposnetkih spodaj lahko poslušate Hallelujah in Forget Her.

Kaja Sajovic
kaja.sajovic@rtvslo.si