To je kar nekaj presežnikov na kupu - a nanje se je Bono do zdaj verjetno že navadil. Nenazadnje so U2 prodali že več kot 170 milijonov albumov, dobili 22 grammyjev (več jih je dobil samo Stevie Wonder), revija Rolling Stone pa jih je krstila za “najvplivnejši bend na svetu in morda celo edini bend, ki zares nekaj šteje”.

Bono se je lani znašel na vrhu seznama revije Time, ki je izbirala osebnosti, ki najbolj oblikujejo trenutno stanje sveta. Hej, njegovemu šarmu so podlegli celo tisti, ki naj bi bili načeloma odporni na zvezdniški blišč - prejšnji papež je v zameno za rožni venec od Bona sprejel par njegovih kultnih sončnih očal (ki jih pevec, mimogrede, ne nosi (samo) zaradi imidža, ampak tudi zaradi občutljivih oči).

Vsega je kriv Larry
Vse skupaj je verjetno več, kot si je lahko želel 16-letni Paul David Hewson, ko je na hodniku srednje šole Mount Temple v Dublinu opazil oglas, ki je vabil na avdicijo za “Larry Mullen Band”. V skupino so ga sprejeli kot kitarista, a ker se je izkazalo, da David Evans strune obvlada precej bolje od njega, drugega glasbila pa ni znal igrati, je končal pred mikrofonom. Po začetnih menjavah postave se je izoblikovala četverica, ki U2 drži pokonci še danes: Dave Evans, Paul Hewson ter Larry Mullen Jr. (bobnar) in Adam Clayton (basist).

Gospod Hewson je zapustil zgradbo …
Anekdotica, kako je Paul postal Bono, morda ni resnična, je pa zato že zimzelena: na O'Connell Street v prestolnici je neka trgovinica menda prodajala slušne aparate BonaVox, kar v malce poenostavljeni latinščini pomeni “dober glas”. Bono je “priimek” Vox v zadnjih letih opustil, Dave Evans pa je tako ali tako že skoraj od začetka samo The Edge.

V morečem Dublinu sedemdesetih, ki je bil povsem v kremplih recesije, so U2 nadaljevali jezno, uporniško izročilo Clashev. V štirih letih so dobili založbo in se odpravili globalni slavi naproti. Amerika jih je začarala; nova celina je postala tudi lajtmotiv njihovega prelomnega albuma The Joshua Tree.

Glasbeni kameleoni
Edini skupni imenovalec celotnega opusa U2 je verjetno želja po spremembi: od iskrenega rocka (War) so prešli na električne kitare (Achtung Baby), se spogledovali s technom (Pop) in se nato vrnili k svojim “koreninam” (All That You Can’t Leave Behind). V vseh obdobjih pa se je Bono v besedilih pesmi vedno znova spominjal svoje mame, ki je leta 1974 zaradi kapi umrla na pogrebu svojega očeta. To je v takrat 14-letnem dečku pustilo globoke rane, iz katerih se je rodilo več pesmi (I Will Follow, Out Of Control, Tomorrow, Lemon in Mofo).

Dekadentni MacPhisto in perverzni The Fly
Njihove turneje so v devetdesetih postale multimedijski spektakli, na katerih so množico z odra bombardirali z dvoumnimi, nasprotujočimi si sporočili. Pevec je do svoje naraščajoče slave ohranjal nekakšno postmodernistično ironično držo: med turnejo ZOO TV (1993) si je ustvaril več alteregov, med njimi tudi MacPhista, nekakšnega križanca med hudičem in odcvetelim lasvegaškim zvezdnikom. Nato sta bila tu še The Mirror Ball Man in The Fly, utelešenje stereotipa rockzvezde: od glave do peta v črnem usnju, z ogromnimi “mušjimi” črnimi očali in prepotentnim vedenjem. Ta ali oni izmed teh “modelov” je na koncertih klicaril v Belo Hišo in zahteval pogovor s predsednikom ali pa je za publiko naročil tisoč pic.

Turneja ZOO TV je bila mišljena kot parodija klišejske "svete trojice" seks, droge in rokenrol in se je zavestno vdala pohlepu in dekadenci. Nekateri so sporočilo zgrešili in razglasili, da se je egomanijaku za mikrofonom dokončno zmešalo.

V nemilosti IRE
Ekcesi gor ali dol, Bono se ni nikoli bal političnega aktivizma. Dober primer je ena njihovih najbolj političnih pesmi – Sunday Bloody Sunday o nasilju v Severni Irski. Ko so pesem izvedli na koncertu le dan po bombnem napadu IRE v Enniskillenu (1987) je Bono z odra tulil “Fuck the Revolution!”, zaradi česar naj bi se tudi za nekaj časa znašel na IRINEM seznamu za odstrel.

Plejada projektov
Zbranim na stadionu Wembley je nato še isto leto pred volitvami razlagal, kako ga je groza še petih let pod “železno damo” Margaret Thatcher. Najbolj pa se je Bona dotaknilo potovanje v Etiopijo, kamor se je z ženo Ali odpravil leta 1985, po tem ko so U2 sodelovali pri dobrodelnem koncertu za Afriko Live Aid. To je bil za pevca začetek humanitarnega dela, ki je vrsto let kasneje pripeljalo do kampanje Jubilee 2000 (pobude za odpis dolga najrevnejšim državam) in ustanovitve lobija Data (Debt, Aids, Trade, Africa), v katerem sta poleg Bona dejavna tudi Bob Geldof in Bobby Shriver. Podpira tudi organizacije Amnesty International, Greenpeace, African Well Fund, Support for Aung San Suu Kyi, Chernobyl Children's Project, The ONE Campaign in Make Poverty History, leta 2005 pa je bil eden verjetnejših kandidatov za predsednika Svetovne banke.

V imenu Očeta in Sina in … Bona?!
Morda ima kaj pri tem, da mu je prisluhnil tudi predsednik Bush, tudi Bonova veroizpoved: že od mladih let je (tako kot The Edge), globoko veren kristjan (čeprav je že davno pretrgal vezi z asketsko skupnostjo Shalom, kateri je pripadal v mladosti). “Nikogar ne skuša spreobrniti,” o svojem prijatelju pravi prav tako angažirani Bob Geldof. “A od tod izhaja ves njegov aktivizem in to ga zjutraj spravi iz postelje.” Mimogrede, v Ameriki več evangeličanskih cerkva prireja precej odmevne U2-evharistije - maše, ki cerkveno liturgijo tesno prepletajo s tistimi pesmimi skupine, v katerih so biblične reference najočitnejše.

Bono tako ves čas lovi ravnotežje med družbeno in politično angažiranostjo ter očitki, da je preveč pridigarski. Toda mož ve, kaj počne, je prepričan Bob Geldof. “Najpomembnejše za rockzvezdnika je, da je kul. Tako obdrži svojo publiko.” Pa mu sestanki s predsednikom Bushem v Beli hiši ne zmanjšajo količnika “kulskosti”? “V svetu, kjer je slava sama sebi namen, je Bono slavna osebnost z lastnimi nameni. Velik človek je.”

In za konec še … Bonošala
Med koncertom U2 Bono stopi na sredino odra in zahteva popolno tišino. Nato začne enakomerno, v razmaku dveh sekund ploskati: “Vsakič, ko plosknem, v Afriki en otrok umre od lakote.” To traja kakšno minuto, dokler nekdo iz občinstva ne zatuli: “Potem pa že nehaj ploskati, hudiča!”

Ana Jurc