Verjetno postaneš malo bolj čuden, kot bi bil sicer, in še leta pozneje te občasno mučijo nočne more. A večje vprašanje je, kakšen genij, kakšen norec se skriva za kamero, ki je posnela to svetovno TV-uspešnico.

Otroštvo v skrivnostnih gozdovih
David Lynch je odrasel kot arhetipski vseameriški deček. Rojen leta 19 46 v Missuoli v Montani, si je hitro pridobil okus za mala ameriška mesteca, tako značilna za njegove filme. Njegova mama je bila inštruktorica angleščine, njegov oče pa je bil zaposlen pri gozdni službi. To in dejstvo, da je odrasel na v meglice ovitem tihooceanskem severozahodu, je imelo vsekakor velik vpliv na Lyncha in njegove filme, polne skrivnostnosti.

"Moj oče me je vozil skozi gozd v svojem zelenem tovornjačku, skozi najlepše gozdove z visokimi drevesi, kjer žarki sonca pronicajo skozi krošnje in kjer iz po tokov skačejo postrvi. Oče me je potem pustil v gozdu in odpeljal. Bil je čuden, pomirjujoč občutek, biti v gozdu. Tam so bile nerazložljive, skrivnostne stvari," se spominja Lynch, ki je na svoj 15. rojstni dan služil kot postrežnik na predsedniški inavguraciji Johna F. Kennedyja.

Namesto prakse pri Kokoschki nazaj v ZDA
Lynch je želel postati umetnik, zato je v Washingtonu hodil na predavanja v Corcoran School of Art. Nato se je za leto dni vpisal v School of the Museum of Fine Arts v Bostonu, preden je odšel v Evropo, kjer je nameraval študirati pri avstrijskem ekspresionističnem slikarju Oskarju Kokoschki.

In čeprav je nameraval tam ostati tri leta, se je vrnil v ZDA že po 15 dnevih. "Spominjam sem, da sem ležal v neki kleti v Atenah, kjer so martinčki lezli po stenah, jaz pa sem premišljeval, da sem 10.000 kilometrov oddaljen od McDonaldsa," je o neprevzetosti nad Evropo pozneje poročal Lynch, ki se sicer še vedno ukvarja tudi s slikarstvom.

Nagel uspeh z Eraserheadom in Človekom slonom
Pri 21 letih se je poročil prvič – z bodočo režiserko Jennifer Chambers Lynch. Ta izkušnja, kombinirana z obiskovanjem umetniške šole v izjemno nasilnem in sesutem predelu Philadelphie, je navdihnila Eraserhead (1977), film, ki ga je Lynch začel snemati že v zgodnjih 70. letih in ki ga je obsedeno snemal pet let.

Končni izdelek so sprva označili za tako nenavaden, da mu je grozilo, da ne bo nikdar ugledal luči dneva, toda po zaslugi prizadevanj distributerja ima film danes kultni status med oboževalci, (med katere se štejejo tudi režiserski velikani Francis Ford Copolla, George Lucas in pokojni Stanley Kubrick), Lynchu pa je omogočil posneti svoj prvi mainstream film, Človek slon (1980). Film je bil velikanski kritiški in komercialni uspeh, okronan z osmimi oskarjevskimi nominacijami, Lyncha pa je uveljavil kot markantnega, če ravno nekoliko temačnega in nekonvencionalnega hollywoodskega režiserja.

Od poloma do oskarjevske nominacije
A opevanemu filmu je sledil popolni polom s pregrešno dragim Dune, puščavskim planetom (1984). Lynch se je kmalu oddolžil z Modrim žametom (1986), svojim najbolj osebnim in najizvirnejšim izdelkom od prvenca dalje. Modri žamet je požel hvalospeve kritikov in Lynchu prinesel drugo oskarjevsko nominacijo za režijo. Woody Allen, ki je bil istega leta nominiran za Hannah in njeni sestri, je dejal, da je bil najboljši film leta nedvomno Modri žamet.

Film si zasluži natančnejšo analizo, saj je v njem Lynch predstavil številne zanj tako tipične elemente: zlorabljene ženske, temačno drugo stran majhnih mest in nekonvencionalno uporabo glasbenih klasik, kot sta Blue Velvet Bobbyja Vintona in In Dreams Roya Orbisona, obe uporabljeni v sprevrženih načinih. Pri tem filmu je Lynch prvič sodeloval s skladateljem Angelom Badalamentijem, ki je nato pisal glasbo za vse režiserjeve filme, jim s tem vtisnil prepoznavni pečat, imeni Lynch in Badalamenti pa povezal v skoraj nerazdružljivo celoto.

Devetdeseta v znamenju Twin Peaksa
Leta 1990 je na canskem filmskem festivalu prejel prvo nagrado za temačen, nasilen road film Wild at Heart, ki pa v ZDA ni bil uspešen. Kultni status je Lynchu dokončno prinesla nadrealistična TV-serija Twin Peaks, ki jo je nato priredil še za velika platna. Kdo je ubil Lauro Palmer v temačnih in skrivnostnih gozdovih Washingtona, smo se skupaj z FBI-jevim agentom Dalom Cooperjem (Kyle MacLachlan) v začetku 90. let spraševali tudi pri nas.

Liki kot gospa s polenom, velikan in pritlikavec ter njihove ustaljene fraze so postali kultni, serija pa je dosegla status popkulturnega pojava. Noben Lynchev projekt ni požel tako vsesplošnega sprejetja, režiserja pa je resna revija Time izbrala za svojo naslovnico. Lynch je za MMC povedal, da nima pojma, zakaj je Twin Peaks postal tak fenomen, a da nima niti najmanjšega namena spet delati za televizijo.

Spori povzročili konec kulta
A nanizanka je bila kratkotrajnega roka. Lynch je bil namreč nenehno v sporu z ameriško TV-mrežo ABC, ki je serijo predvajala. Pri ABC-ju so hoteli, da se morilca razkrije že v drugi sezoni, Lynch pa je hotel, da se uganka vleče do samega konca.

Premik termina je vso stvar dokončno pokopal, saj je gledanost močno upadla in serijo so po le dveh sezonah ukinili. Lynch je kljub temu posnel prolog serije o zadnjih sedmih dneh življenja Laure Palmer. Nastal je film Twin Peaks: Fire Walk With Me (1992), ki je popolnoma pogorel, Lynchu pa prinesel nekaj najbolj negativnih kritik njegove kariere.

Lynch šokira, kadar ne šokira
Leta 1997 se je Lynch vrnil z nelinearnim filmom noir Izgubljena cesta. Čeprav je film v kinoblagajnah spet pogorel in ni navdušil kritikov, je delno zaradi filmske glasbe Marilyna Mansona, Rammsteina, Nine Inch Nailsov in Smashing Pumpkinsov, pomagal Lynchu pridobiti novo občinstvo – t. i. Generacijo X.

In ko smo ravno že vsi mislili, da poznamo Lyncha, je vse presenetil s filmom Resnična zgodba (The Straight Story, 1999). To je na videz povsem preprost, skromen filmček, posnet po resnični zgodbi o starcu, ki se s kosilnico odpravi na drugo stran države k svojemu bratu. Režiserja so spet hvalili, a Lynch je že gledal naprej.

Na stara pota z Mulhollandom
Znova je namreč dobil zamisel o TV-seriji. ABC je dal zeleno luč in nastal je pilot za Mulholland Drive, a zapleti so projekt začasno ustavili. S pomočjo francoske produkcijske hiše je Lynchu le uspelo posneti Mulholland Drive (2001), le da v obliki filma, spet popolnoma lynchevsko nenavadnega. A kritike je tokrat prepričal. Sledili sta nagrada za režijo v Cannesu in četrta oskarjevska nominacija.

Videti je, da goji režiser do Cannesa in Francije vzajemno občudovanje. Ob zlatihih palmah je bil leta 2002 predsednik canske žirije, dvakrat so mu podelili cezarja za najboljši tuji film, francoska vlada pa ga je celo počastila z odlikovanjem legije časti. Po drugi strani Lynch v svojih delih ne skriva očaranosti nad francosko kulturo, imeni in ljudmi. Po Mulhollandu je bilo treba na naslednji Lynchev veleprojekt spet dolgo čakati.

Septembra 2006 je na beneškem filmskem festivalu premiero le dočakal težko pričakovani INLAND EMPIRE. V Benetkah so Lyncha tudi počastili z nagrado za življenjsko delo.

Zakoni obsojeni na propad
Leta 1974 se je Lynch po sedmih letih zakona, v katerem se mu je rodila hči Jennifer Chambers Lynch, ločil od Peggy Lynch in se tri leta pozneje drugič poročil: z Mary Fisk. Zakon je prinesel sina Austina Jacka, razlog ločitve desetletje pozneje pa je bila glavna zvezda Modrega žameta Isabella Rossellini, s katero je imelLynch zelo javno razmerje med letoma 1986 in 1990.

Zgodba, ko sta se z italijansko igralko prvič spoznala, je polna spletk, tako kot režiser. Skupni prijatelj je Isabello Lynchu predstavil v restavraciji, ko je Lynch ravno izbiral igralce za Modri žamet. Američan, ki ga je Isabellina mila evropska lepota popolnoma prevzela, ji je dejal: "Lahko bi bila hči Ingrid Bergman." Na to mu je prijatelj odvrnil: "Ti idiot, saj ona je hči Ingrid Bergman!"
Po večletnem zatišju se je lani spet pojavil v rumenih revijah, ko je po komaj treh mesecih zakona s filmsko montažerko in dolgoletno partnerko Mary Sweeney, s katero ima sina Rileyja, vložil zahtevo za ločitev.

Kako prepoznati Lynchev film?
Lynchevi filmi so verjetno eni izmed najbolj prepoznavnih avtorskih izdelkov v svetu gibljive slike. Težko zgrešimo žive barve, uporabo sanj in osupljivo montažo, s katero avtor poveže lik prek množice občutij v eno sekvenco.

Lynch tako pogosto uporablja nekatere igralce, da lahko že govorimo o tipični lynchevski igralski družini, v katero spadajo Jack Nance, Kyle MacLachlan, Sheryl Lee, Laura Dern, Isabella Rossellini, Sherilyn Fenn, Harry Dean Stanton, Dean Stockwell, Grace Zabriskie, David Patrick Kelly, Brad Dourif, Grace Zabriskie in Justin Theroux. Posebno pozornost nameni tudi glasbi.

Poleg nezgrešljive Badalamentijeve melodije Lynch rad postavlja pevce v stranske vloge: Stinga (Dune), Chrisa Isaaka, Davida Bowieja in Julee Cruise (Twin Peaks: Fire Walk With Me), Marilyna Mansona in Henryja Rollinsa (Izgubljena cesta) ter Billyja Raya Cyrusa in Badalamentija (Mulholland Drive). Lynch se rad poigrava z nizkofrekvenčnim zvokom, polariziranim svetom (angeli vs. demoni, Madonne vs. kurbe …), popačenimi liki, temačnim okoljem, počasnimi posnetki ključnih nasilnih prizorov, neonskimi lučmi, rdečimi zavesami, bližnjimi posnetki oči in referenc na sanje, s katerimi povezuje zaplete.

Tipično lynchevska so sprevržena in skrivnostna mala mesteca ter surrealizem. Njegovi filmi predstavljajo njegovo življenjsko in ustvarjalno mantro: Življenje je zapleteno, zato bi taki morali biti tudi filmi. Nerazložljivi. Nemogoči za interpretacijo, a vedno vabijo filmoljube, da počnemo prav to. Lynch pomena nikdar ne pojasnjuje. Vprašanje, ali ga ve sam. Večkrat je že povedal, da je lepota filma v tem, da ga lahko vsak interpretira po svoje. Filmski mojster med svoje vzornike šteje Luisa Buñuela, Wernerja Herzoga, Stanleyja Kubricka in Romana Polanskega.

Kaja Sajovic