Novinar Aleksandar Stanković bo na hrvaški javni televiziji kmalu vodil že tisočo oddajo Nedeljom u 2. Gre za unikatni pogovorni format, ki je s pristopom in neposrednostjo že dobri dve desetletji med najbolj gledanimi v celotni regiji, voditelj Stanković pa si je ustvaril legendarni status. Včasih deluje kot tožilec in odvetnik, združen v isti osebi neizprosnega spraševalca. A tudi Stanković je krvav pod kožo. Pred kratkim je v osebnoizpovedni knjigi razkril, da se že 14 let bojuje z depresijo.

Z Aleksandrom Stankovićem smo se dobili na jutranji kavi v njegovi domači Sveti Nedelji, le nekaj kilometrov od hrvaško-slovenske meje. Tukaj živi z družino že kakšnih 15 let. Manjše mesto mu zelo ustreza, ker ima fleksibilen delovni čas in v službo hodi običajno zunaj največje gneče. Sveta Nedelja je tudi dober kraj za vzgojo otrok. Seveda pa je samo naključje, da se je preselil v kraj z nedeljo v imenu, glede na to, da je njegova oddaja tudi ob nedeljah.

Kaj za vaše življenje pomeni imeti oddajo praktično vsako nedeljo? Kaj
sploh imate od vikendov?

Soboto si vedno vzamem za prost dan, takrat se posvetim družini. Večinoma smo doma. Nedelja pa je moj glavni delovni dan, ampak ni mi težko delati ob nedeljah, ker je to zame najbolj neumen dan v tednu. In če delam, je dan manj neumen. Seveda pa to ni najbolj všeč moji družini. Žena bi si želela, da bi za konec tedna kam šli, tako kot vsi drugi. No, nekako se dogovoriva, da potem greva sama kam med tednom in malo nadomestiva izgubljeno. Pogosto se odpraviva tudi v Slovenijo.

Zakaj tako radi delate v živo? Ne bi bilo bolj praktično oddaje posneti vnaprej?

Lažje mi je delati v živo. Pa tudi zato, ker pozneje ni mogoče nič več popraviti. Morda gostom ne bi bilo všeč vse, kar so rekli, in bi želeli, da to izrežemo. Pa tudi uredniki ob živi oddaji ne morejo naknadno posegati v povedano. Kar gre v eter, gre v eter. Po drugi strani pa je seveda ob takšnem načinu dela nevarno, da se vidi in sliši tudi kaj takšnega, kar meni ni všeč.

Oddaja Nedeljom u 2 je bila prvič na sporedu 8. oktobra leta 2000. Gost je bil takratni predsednik HDZ-ja, bodoči premier in zapornik Ivo Sanader. Skoraj neverjetno je, da je oddaja z istim voditeljem v tako turbulentnem medijskem okolju na sporedu že 23 let. In da bo spomladi 2024 na sporedu že 1000. epizoda. Na neki način ste rekorder?

Verjetno kje na svetu kdo še dlje od mene vodi aktualnopolitično oddajo, a v naši regiji sem res osamljen primer. Ne vem za nikogar, ki bi v javnem servisu na našem področju takšno oddajo vodil že več kot 20 let. Z veseljem bom obeležil tudi tisočo oddajo, na neki način mi to tudi godi. Ko sem začel voditi Nedeljom u 2, sem imel cilj, da svoje delo opravljam čim dlje. Niti pomislil pa nisem na dve desetletji, a tako se je zgodilo.

Ste kaj utrujeni?

Včasih sem utrujen. Še posebej, kadar imam goste, ki mi niso noben izziv. Kadar pride v goste kdo, ki mi ni bil prva izbira. V resnici pa se kar znajdem, saj obožujem svoje delo, rad se pogovarjam z ljudmi. Rad delam intervjuje, rad jih tudi gledam. Imam pač privilegij, da lahko poslušam samega sebe.

Po izobrazbi ste pravnik. Se v vlogi izpraševalca kdaj počutite kot tožilec ali pa morda celo kot odvetnik?

Res je, dokončal sem pravno fakulteto, a od tega je že 20 let. Marsikaj sem tudi že pozabil. V resnici sem novinar. Ampak imate prav: med intervjuji se skušam na eni strani postaviti v kožo tožilca, na drugi pa v kožo odvetnika. Zaradi načina vodenja oddaje mi je marsikdo rekel, da bi lahko bil dober tožilec. Oddaja je bila v preteklosti res zelo polemična in morda sem se res postavljal v vlogo javnega tožilca. Ampak poklica pravnika sploh ne pogrešam, služba, ki jo opravljam, je lepa. Lahko bi bilo drugače, a sem se odločil za novinarstvo.

Zanima vas psihologija, ki je v novinarskem poklicu tudi zelo pomembna.

Če bi se odločil za študij medicine, ki me v resnici nikoli ni zares zanimal, bi verjetno specializiral psihiatrijo. In, ja, o psihologiji veliko razmišljam. Morda mi je to celo manjši hobi. V poklicu, ki ga opravljam, je dejansko veliko psihologije: kako, zakaj in na kakšen način se lotiti pogovora.

Morda z vprašanji in načinom njihovega zastavljanja bolje razumete tudi samega sebe?

Na neki način bo to držalo. Še posebej z vprašanji, ki se dotikajo osebnih in družbenih zadev, odgovarjaš tudi samemu sebi. Ja, ves čas preizprašujem tudi samega sebe.

Kako se spopadate s pritiski? Kako se vam je uspelo obdržati?

Stvari so se nekako postavile na pravo mesto. Vsekakor imam pri svojem delu na televiziji popolnoma proste roke. Delam lahko tako, kot mislim, da je prav. To seveda ne pomeni, da nimam odgovornosti; sodelujem z uredniki, a lahko povabim, kogar koli želim. Imam dober odnos s trenutnim uredniškim vodstvom televizije, seveda pa ni bilo vedno tako. Želeli so me tudi že zamenjati, a so potem raje razmišljali pragmatično. Če bi me odstranili, bi to dvignilo veliko prahu in bi morali več mesecev pojasnjevati, zakaj so to storili. Raje so se odločili, da Nedeljom u 2 ostane in da bodo svojo naravnanost uveljavljali prek drugih
oddaj. Lahko so me imeli tudi za primer, kako je hrvaška nacionalka svobodna, češ, poglejte, Stanković lahko ima svojo oddajo … Seveda pa ne bom lažno skromen. Mislim, da znam opravljati svoj poklic in da delam dobro. Oddaja ima visoko gledanost.

Tudi v Sloveniji je oddaja Nedeljom u 2 še vedno zelo priljubljena. Morda tudi zaradi občasnih gostov iz Slovenije. Kdo bo naslednji gost iz Slovenije?

Verjetno bo to vaša predsednica Nataša Pirc Musar. Poleti sem jo obiskal s svojo oddajo Vjetar u kosi in se je izkazala kot zelo gostoljubna. Skupaj sva se vozila z motorjem, presenetila me je, kako dobro vozi. Morda bo slišati šovinistično, ampak moram priznati, da vaša predsednica vozi motor bolje in varneje od mene.

Septembra 2023 ste presenetili z osebnoizpovedno knjigo Depra, ki naj bi kmalu izšla tudi v slovenščini. Kako je depresija vplivala na vaše življenje?

Depresija je name vplivala tako, da sem se verjetno v življenju veliko bolj mučil, kot sem si mislil. A vse to je življenje. Mnogi ljudje so bolni. Tudi depresija je huda bolezen, kljub temu pa sem ostal delovno aktiven in dokazujem, da je mogoče tudi s takšno boleznijo imeti funkcionalno poklicno življenje, upam pa, da tudi zasebno.

Na začetku knjige zapišete kratek in jasen opis depresije: ko tri mesece čakaš, da ti bo 15 minut bolje.

Kot novinar sem v knjigi poskušal ljudem pojasniti, kaj sploh je depresija. Veliko je namreč nevednosti. Ko predstavljam knjigo po Hrvaškem, se namreč srečujem z ljudmi, ki pravijo, da sem si vse skupaj izmislil, češ da nimam nobenega razloga, da bi bil depresiven, ker mi gre v življenju dobro. Seveda pa ni tako, čeprav bi si želel, da sem dobro. A obstajajo nekatere stvari, na katere ne moreš vplivati z voljo. Med njimi je tudi depresija, ki je lahko zelo resna bolezen. Z njo se je treba resno spoprijeti. V veliki večini primerov pa tudi za depresijo obstaja zdravilo.

Zakaj knjiga, je to del terapije?

Ne. Glede na to, da imam depresijo že 13 oziroma 14 let … Pri meni se je pojavila nekakšna altruistična želja, da pomagam drugim ljudem, če je to le mogoče. Zato sem se odločil napisati knjigo, po drugi strani pa tudi z njo spoznati ljudi, ki o depresiji ničesar ne vedo. Da se znebimo stigme, če je to le mogoče. Po izidu knjige so odzivi točno v tej smeri, vsaj pri delu ljudi sem dosegel, kar sem želel.

Predsodkov je še vedno veliko. Mama vam je recimo najprej rekla, da imata verjetno težave z ženo. Po drugi strani pa so vam tudi ljudje, ki vas ne marajo in vas obkladajo z žaljivkami, da ste Srb in levičar, priznali, da ste z odkritim pogovarjanjem o depresiji veliko prispevali za skupno dobro.

Veliko je tega. Težava je, da v naših jezikih sploh ne poznamo razlike med depresijo kot slabim počutjem in depresijo kot klinično boleznijo. Ko rečeš, da si depresiven, ljudje najprej pomislijo, da si slabe volje. Ampak to ni povezano eno z drugim. Depresija je resna bolezen, ki te drži za vrat in te ne izpusti več
mesecev, celo let. Pri nekaterih ljudeh je zelo tanka črta med boleznijo na eni strani in željo po samomoru na drugi strani. Dve tretjini ljudi, ki si vzamejo življenje, je depresivnih.

Vi ste kdaj razmišljali o samomoru?

Kdor je depresiven in pravi, da ni nikoli razmišljal o samomoru, mislim, da laže. Tudi sam sem razmišljal o samomoru, a nikoli nisem prišel v fazo, ko bi imel načrt, kako bom to napravil. Ja, tri mesece v kosu mi je bilo nemogoče živeti, grozno je bilo, a nisem imel načrta, kako končati to moro.

Zboleli ste po rojstvu hčere?

Zbolel sem, ko je hči imela šest mesecev ... Ko sem pozneje analiziral, zakaj se je pri meni pojavila depresija, sem našel podatek, da vsak četrti moški na svetu zboli za poporodno depresijo, pa se tega sploh ne zaveda. Prepoznal sem se v tem, čeprav za to nimam pravih dokazov.

Na televiziji ste ves čas funkcionirali, kot da ni z vami nič narobe. Celo psihiatrinja vam je po intervjuju s teniškim trenerjem Nikolo Pilićem, ki ste ga opravili popolnoma odsotni in na avtopilotu, rekla, da ne bi nikoli pomislila, da ste bolni, če ne bi bili njen pacient. Kako je to mogoče?

Sem zelo racionalen človek in očitno mi ni bilo dovolj težko. Moja depresija je srednje težek primer, obstajajo mnogo težji primeri. Če bi imel hujšo obliko, ne bi mogel delati, oziroma bi se videlo, da nekaj ni v redu. Trudil sem se tudi zato, ker je moja psihiatrinja svetovala, da naj delam, če le lahko. Njen argument je bil, da naj z različnimi aktivnostmi utrujam možgane. Da ne razmišljam ves čas o sebi in svoji usodi, ampak da berem knjige, časopise, skušam komunicirati z ljudmi, predvsem pa delati oddajo.

V knjigi Depra zelo odkrito pišete tako o izkušnjah s psihoterapijo kot tudi o jemanju antidepresivov.

Sem stara šola in verjamem v znanost. Zelo hitro sem poiskal pomoč, že peti dan, ko nisem bil dobro. Takoj sem šel k psihiatrinji in razmeroma hitro sem pristal na terapiji. Začel sem jemati tablete. Vzporedno pa sem začel hoditi na psihoterapijo. Mislim, da je to najboljša kombinacija. Tablete so mi pomagale in po treh mesecih, ko sem bil bolje, sem dal psihoterapijo malo na stran. No, k njej sem se vrnil pred petimi, šestimi meseci.

Vsak človek se seveda sprašuje, zakaj se je nekaj zgodilo prav njemu. Pri psihičnih težavah je to še posebej specifično, saj največkrat ni racionalne razlage. Kako ste se vi spopadli z razlogi za bolezen?

Iskal sem razloge, zakaj sem zbolel za depresijo. Nekatere sem našel, a mentalne bolezni so zelo specifične, nikoli ne morete dokončno potrditi, zakaj so vas doletele. Lahko točno ugotovim, zakaj sem si poškodoval na primer mišico, ne morem pa povedati, zakaj sem depresiven. Seveda v sebi nosim travme iz svojega življenja, ki bi lahko bile povod, a po drugi strani imajo mnogi veliko večje travme, pa niso niti depresivni niti anksiozni.

Marsikdo bi rekel, da imate idealno življenje.

Ja, vse predispozicije imam, da ne bi bil depresiven. Ampak sem depresiven. Tudi sam sem si zastavljal to vprašanje, a nisem našel odgovora. Nekateri ljudje to težko razumejo. Ravno pred kratkim se je na predstavitvi knjige v Koprivnici iz zadnje vrste oglasil neki gospod, ki je bil zelo grob. Očitno me ne mara že od prej. Rekel je, da sem lažnivec in da želim samo zaslužiti denar. Kaj sploh hočem?! Da ima on veliko težje življenje in da sploh nima časa, da bi bil depresiven.

Vendar je zelo dobro, da se o slabih stvareh tudi odkrito govori, in da ljudje z depresijo ne ostanejo zaprti v osami med štirimi stenami, ampak da poiščejo strokovno pomoč.

Po izidu knjige imam občutek, kot da sem odprl neko pipo. Veliko je pozitivnih odzivov. Po naselju, kjer živim, pogosto peljem na sprehod psa. Ljudje stopijo k meni in pravijo: Tudi jaz. Tudi jaz. Tudi jaz … Veliko ljudi se oglaša tudi po spletu, še posebej po predstavitvi knjig po različnih mestih, med drugim smo bili tudi v Beogradu. Zanimivo, da ljudje niti ne pričakujejo nasveta, dovolj jim je, da vedo, da obstaja še nekdo z enako težavo, kot je njihova. Lažje jim je. Ker ko si v depresiji, misliš, da si edini. Sem morda nor? Kako se bo vse skupaj končalo?

Ste velik ljubitelj motorjev. Je tudi vožnja z motorjem del terapije?

Ravno včeraj sem se peljal v mesto z motorjem, čeprav je bilo 0 stopinj. Še žena me je klicala, če sem normalen. Ampak veliko lažje obveznosti v mestu opravim z motorjem. Vozim ga vse leto, razen kadar je sneg. Toplo se oblečem in ni noben problem, poleg tega imam do službe samo kakšnih 20 minut vožnje. Peljati se v službo ni ravno terapevtsko, voziti se na primer po Sloveniji pa absolutno. Alpske ceste, recimo tam čez Vršič v Kranjsko Goro … Ko najdemo čas, se s prijatelji radi zapeljemo in to mi je res krasno. Motor vozim že skoraj 20 let in uživam.

V novih epizodah potopisne oddaje Vjetar u kosi ste obiskali tudi muzej Tomosovih motorjev v Kopru.

Sem velik ljubitelj motorjev Tomos, imel sem dva. Zanimivo, da sem enega celo prodal v Slovenijo. Šlo je za APN 4, prišel je ljubitelj iz Maribora in ga je kupil. Čustveno sem zelo navezan na Tomos, čeprav nikoli sploh nisem vozil motorjev, ker nisem imel možnosti. Vedno pa sem oboževal fante, ki so po mestu nažigali avtomatike, APN4 in pozneje tudi APN6. Takoj ko je bilo mogoče, sem si kupil dva Tomosa, a sem ju prodal, ker nimam talenta za mehanika, stari motorji pa se radi kvarijo.

V mladosti ste aktivno peli, imeli ste celo ponudbo za profesionalno pevsko zaposlitev v enem izmed gledališč. Ste res nastopali tudi v Cankarjevem domu?

Bil sem v zboru, peli smo opero Turandot. Šlo je za večmesečne angažmaje, veliko smo se družili tudi z nekaterimi ljudmi iz ljubljanske opere. To so res lepi spomini.

Še kaj pojete?

Ne, ne, samo otrokom. Ali pa ko je treba na televiziji pokazati malo ekshibicionista v sebi. Profesionalno pa ne. Z naše televizije so me sicer vabili, da bi sodeloval v šovu Zvezde pojejo, ampak sem se zahvalil.

Izdali ste nekaj pesniških zbirk. Tudi knjigo o depresiji ste najprej želeli izdati v obliki pesmi?

Pesmi nekoliko težje komunicirajo z občinstvom. Zato sem se odločil, da bom sicer v knjigi pustil nekaj pesmi, zraven pa napisal prozno pojasnilo. Tako je na koncu nastala knjiga Depra. Sam sem se želel izogniti, da bi bila moja knjiga še en priročnik za težave in za samopomoč. Ne delim nobenih nasvetov, kako je treba živeti. Še sam ne znam prav živeti, kaj šele, da bi pridigal. Zavedam pa se, da sem stopil na tanek led.

Ženo Željko ste spoznali, ko je bila kot študentka politologije del redno angažiranega občinstva v oddaji Nedeljom u 2. Imate dva otroka, 13-letno hčer in 4-letnega sina. Je družina tista, za katero je vredno živeti, tudi ko si v hudi depri?

Tako se je zgodilo … Ne pravim, da so otroci smisel življenja. Po eni strani je težko imeti otroke in biti depresiven, po drugi strani pa je lažje preživeti depresijo, če imaš otroke. Ves čas razmišljaš o tem, kako se moraš pozdraviti zaradi njih. Ti jim omogočaš, da živijo. To je dovolj velik razlog za življenje, še posebej, ko so otroci majhni. V knjigi tudi pišem, da je pomembno skrbeti za nekoga, lahko tudi za psa ali rože. To je pomembno za ljudi, kot sem sam, za tiste, ki imamo v sebi melanholijo.

V knjigi zapišete, da včasih malo zavidate vernim ljudem, ker lažje živijo tudi z depresijo.

Tudi psihiatri so mi potrdili, da lažje zdravijo paciente, ki so verni, z dodatkom, da seveda ne gre za znanstvena dognanja, ampak za izkušnje iz prakse. Verniki se lahko oprimejo nekega neracionalnega upanja. Ljudje, kot sem jaz, pa tega nimamo, oziroma nam skušajo psihiatri poiskati nekaj, česar bi se lahko oprijeli. V resnici ne morem reči, da vernikom zavidam, tudi ne bom postal veren, ker bi to zame pomenilo veliko laž, ampak vera lahko pomaga.

Nekateri kritiki vam očitajo, da ne skrivate svojih liberalnih pogledov na svet, svetovnonazorsko ste levo usmerjeni. Javno ste večkrat podprli LGBT-skupnost, izjavili ste tudi, da nimate težav s posvajanjem otrok istospolnih parov. Vaš pogled na splav pa je drugačen, kot bi morda pričakovali?

V hrvaški javnosti svojega stališča o splavu preveč ne razlagam, da me ne bi konservativci vzeli za svojega manekena. In ja, kakšnih 15, 20 let sem razmišljal o splavu in zdaj imam trdno stališče. Mislim, da je pravica do življenja novega bitja večja od pravice ženske, da se odloči za splav. O tem lahko seveda razpravljamo, ampak intimno zelo stojim za svojim stališčem. Da, tudi Pohod za življenje je del demokracije. Z udeleženci teh pohodov se sicer ne strinjam v 99 odstotkih, a glede pravice do življenja razmišljamo enako.

Zakaj je vredno ostati optimist?

Morda nisem pravi naslov za to vprašanje, ker imam kar fatalističen pogled. Mislim namreč, da življenje na splošno gledano nima ravno nekega smisla. Ampak če se že nismo ubili – in nismo se, potem je treba življenje sprejeti takšno, kot pač je. Veseliti se moramo majhnih stvari.

Moja mama je popolnoma drugačna osebnost, kot sem jaz. Pravi mi, kaj da jaz sploh hočem … Ona je stara 81 let, ima številne bolezni, težko hodi. Toda razloži mi, da ko se zjutraj zbudi in zagleda svoje rože na okenski polici, je to zanjo dovolj velik razlog, da živi. Filozofija moje mame je že dovolj velik razlog za življenje. Malenkosti, kot je kava, ki jo zdaj pijeva midva, kakšno srečanje, ki ti polepša dan, drobnarije, ki te razveselijo. Pa tudi rituali, rutine, v katerih uživamo.