Naša življenja so postala prepredena z zasloni. Čeprav strokovnjaki vedno bolj poudarjajo, kako kvarno vplivajo na razvoj otrok, na naša telesa, naše vedenje in družbo nasploh, naprave z ekrani le stežka odložimo. Vedno več je takih, ki postanejo z njimi zasvojeni, bolnišnično zdravljenje pa do pred kratkim pri nas sploh ni bilo mogoče. Pred našo kamero je za oddajo Tednik stopil 32-letni odvisnik, ki sicer ni želel biti imenovan. Posneli smo ga v Psihiatrični bolnišnici Idrija na zadnji dan zdravljenja, ki je trajalo deset tednov.

Sorodna novica Zdravljenje nekemične zasvojenosti v Idriji: prevladujejo odvisniki od iger na srečo in pornografije

Zadnjih dvajset let je življenje našega sogovornika podrejeno zaslonom. V resnici drugega življenja kot pred ekranom ne pozna: "Čutil sem in pri teh aktivnostih še vedno čutim, če bi jih nadaljeval zdaj, neko srečo, zadovoljstvo, sproščenost in obilo ugodja, ki ga na nek drug način nisem mogel kreirat. In zame to še vedno ostaja največji užitek, kar jih je." Na vprašanje, koliko ur na dan je posvečal tem stvarem, pove, da se tega ne da opredeliti v urah: "Cele dneve in noči. Edine izjeme so bile, ko sem šel v trgovino, da sem kaj pojedel in spal."

Pravi, da je bil do desetega leta vesel otrok, ki je oboževal šport in druženje z vrstniki. Potem pa so mu diagnosticirali anksiozno motnjo oziroma tesnobnost: "Socialni stiki so mi začeli povzročati tesnobo in sem druženje in šport nadomestil z videoigrami, z druženjem po spletu. Na neki točki sem igral akcijske, pustolovske igre, pa tudi skupinske. Največ sem uporabljal TikTok, Instagram in gledal posnetke drugih. In v tem se je zelo lahko izgubiti, pozabiti na svoje težave, na svet okoli sebe."

Odvisnost je simptom drugih težav

Klinični psiholog Nejc Stanovnik iz Psihiatrične bolnišnice Idrija pojasni, da imajo ti pacienti velikokrat težave na področju socialnih spretnosti, na področju uravnavanja svojih neprijetnih čustev in spoprijemanja s stresnimi situacijami: "Velikokrat je lahko zasvojenost samo nek simptom drugih težav. Definitivno opažamo, da so ljudje, ki so zasvojeni z zasloni, pasivni, da imajo veliko občutkov praznine, so nefunkcionalni v življenju, ne zmorejo socialnih stikov, ne zmorejo opravljati službe."

Ko je bil naš sogovornik star okoli dvajset let, se je pokazalo, da pred računalnikom ali telefonom preživi skoraj ves čas: "Takrat nisem ukrepal, ker se nisem počutil zasvojenega. Šele pozneje, okoli 25., 26. leta sem to ozavestil s pomočjo mame, ki je to sprevidela prva." Zdravljenja v ustanovi takrat pri nas še ni bilo, zato se je po pomoč obrnil na Logout, Center za pomoč pri čezmerni rabi interneta.

Pri zdravljenju nujna pomoč svojcev

Sorodna novica "Za družbo ste sprejemljivejši, če ste zasvojeni z digitalno tehnologijo kot pa z alkoholom."

Bolnišnično zdravljenje odvisnosti od zaslonov je v Sloveniji prisotno šele od leta 2023. Za mlade v zdravilišču Rakitna, za odrasle v Psihiatrični bolnišnici Idrija, kjer so v letu in pol obravnavali 20 pacientov – odvisnih od socialnih omrežij, videoiger, pornografije ali spletnega nakupovanja. Večina je starih med 25 in 35 let.

Pacienti se zdravijo prostovoljno, nujni pa so pritiski okolice, da jih motivirajo, pove psiholog Stanovnik: "Ker vemo, da je pri zasvojenosti zelo pogosta ambivalenca med tem ja bi, ne ne bi, zmogel bom sam in tukaj so svojci zelo pomemben dejavnik. Mi velikokrat rečemo, da je zasvojenost bolezen družine. Svojci imajo pomemben delež pri ustvarjanju zasvojenosti in pri vzdrževanju vzorcev zasvojenosti. V našem programu so svojci aktivni člani, tedensko prihajajo k nam, so vključeni v psihoedukativne skupine."

Ko je prišel v bolnišnico Idrija, je imel naš sogovornik veliko abstinenčno krizo: "Ko sem prvič prišel sem, sem pričakoval, da bo program veliko lažji." V bolnišnici velja strog red. Telefonov prvih nekaj tednov ne smejo imeti. Osnova za dobro počutje je dobro spanje, zato so ure odhoda v posteljo in bujenja točno določene. Naslednja prioriteta je delo, da si pacienti zapolnijo čas in najdejo smisel. Naš sogovornik ga je našel v zlaganju sestavljanke.

Kot ključno pri zdravljenju sam opozori na skupinsko psihoterapijo: "Pacienti, ki so vključeni v to terapijo, ti postavijo zrcalo, da vidiš, kdo si, kaj je dobrega v tebi, kaj je slabega, v kombinaciji s terapevtom, ki skupino uči tehnik spoprijemanja z duševnimi težavami." Po petih tednih zdravljenja je dobil telefon nazaj in šel prvič na obisk domov za konec tedna. A ne brez domače naloge, saj je bil to prvi preizkus uspešnosti zdravljenja: "Ko sem prišel prvi konec tedna domov, sem šel do prijatelja, da bi mi pomagal še dodatno omejiti določene aplikacije."

Po desetih tednih domov z mešanimi občutki

Po desetih tednih, na dan našega snemanja, je bolnišnično ustanovo zapustil z mešanimi občutki: "Sem vesel, da sem to zaključil, da mi je uspelo, da sem sploh prišel. Veselim se biti doma in nadaljevati pot zdravljenja. Sem pa tudi zaskrbljen, ker me čaka še ogromno izkušenj in dela na sebi. Strah me je, da ne bi zmogel, da bi se zaradi tesnobe ali depresije umaknil sam vase, nazaj v svojo sobo in da bi zapadel nazaj v zasvojenost, da nič iz življenja ne bi bilo."

V letu in pol, kar izvajajo program zdravljenja odvisnosti od zaslonov, so imeli v Idriji tudi že nekaj povratnikov, pove psiholog Stanovnik, gre namreč za kronično bolezen: "Naše sporočilo ljudem, ko tukaj zaključujejo zdravljenje, je, da niso s tem zaključili, da zasvojenost s tem ni končana, ampak naj se vključijo v ambulantne programe." Trdno odločen, da je s čezmerno uporabo zaslonov končal, je tudi naš sogovornik: "Teh družabnih omrežij v mojem življenju več ne bo, tako mora biti. Verjetno so neke prednosti, ki jih družabna omrežja imajo, ampak jaz vidim to kot nek slab nadomestek za to, da se povezujemo z ljudmi v realnem življenju."

Kot družba težje prenašamo neugodje

Študije kažejo, da se je porušilo ravnovesje med ugodjem in neugodjem, zaključi psiholog Stanovnik. Da smo kot družba bolj nagnjeni k ugodju in težje prenašamo neugodje: "Zaslon je beg. Saj vidimo tudi v realnih situacijah, v čakalnicah so se včasih ljudje med sabo pogovarjali, danes so vsi v svojem zaslonu."

Mladim, ki gredo morda po taki poti, bi naš sogovornik svetoval, naj bodo pozorni, če jih več bližnjih opozarja na njihovo pretirano uporabo zaslonov. Naj poiščejo pomoč, ker sami verjetno ne bodo zmogli: "Sem poskušal zasvojenost obvladati sam, tako da sem na naprave nastavil omejitve ali da sem dal stran računalnik ali da sem pametni telefon zamenjal z 'neumnim', ampak nikoli mi ni uspelo za dlje kot za pol leta ali za eno leto, vedno znova sem se vrnil v to zasvojenost."

Zdrava uporaba zaslonov med trinajstim in osemnajstim letom ne sme presegati dveh ur na dan. Zaradi naprav ne smejo trpeti vsakodnevne aktivnosti, niti druženje s prijatelji. Naprave odložimo med obroki, ne nosimo jih v spalnico in jih prenehamo uporabljati dve uri pred spanjem.