Trenutne razmere razkrivajo številne stiske med ljudmi. Na Tolminskem zato pomagajo otrokom iz socialno ogroženih družin s prehranskimi paketi, poleg tega s telefonskimi pogovori starejšim delajo družbo prostovoljci v projektu Starejši za starejše, tako kot v spomladanskem valu pa so ponovno vzpostavili tudi telefonsko številko za pomoč občanom v stiski. Na drugi strani linije se oglasi priznan psiholog s tolminske osnovne šole in gorski reševalec Žarko Trušnovec.

Na začetku so se nanj največ obračali osnovnošolci, pa tudi starši, ki razmer niso znali razložiti svojim otrokom. "Spraševali so predvsem, kako naj razložijo, če otrok sprašuje, ali bo babica umrla, bo dedek umrl, bom jaz umrl, zakaj ne smem k njim na obisk in tako naprej," pove Trušnovec in doda, da so se pozneje pojavile tudi večje stiske. "Ljudje so ostali brez službe, brez zaslužka, cele dneve so bili sami zaprti doma, česar niso bili vajeni."

Natančna statistika, ki jo skrbno vodi, pokaže, da je v dveh mesecih spomladi prejel 226 klicev, odkar je tudi jeseni ponovno zaživela telefonska pomoč, je klicev manj, saj so bili za razliko od prvega vala zdaj ukrepi pričakovani, pojasnjuje, a težave zato ne bodo nič manjše. Žareta, kot mu pravijo prijatelji, poznajo vsi Tolminci in prav zato meni, da se celo lažje obrnejo nanj, saj vedo, da mu lahko zaupajo. Ker pa ga poznajo daleč naokoli, saj je bil skoraj dve desetletji na čelu ene najbolj obremenjenih postaj gorsko reševalne službe pri nas in do konca lanskega leta vodil tudi državno ekipo za psihološko pomoč pri Civilni zaščiti RS, so se nanj obračali tudi iz drugih regij in intervencijskih služb.

"Pojdite na sprehod in nekoga pokličite ali mu napišite pismo"

Za statistiko pa se skrivajo žalostne zgodbe. "Najhujši sta bili dve eksistencialni krizi, že misel na samomor. Starejši moški, ki je pred kratkim izgubil ženo in bil dlje časa v bolnišnici, me je poklical, ko se je vrnil domov: 'Jaz ne morem več'. In sem ga vprašal, kaj je najhuje. 'To, da ne smem ven.' – 'Kdo vam je pa to rekel?' – 'Ja, saj so rekli'. In potem sem mu preprosto naročil: 'Takoj se oblecite, obujte in pojdite na sprehod za dve uri. Ne v gnečo, ampak če živite tri minute od gozda kot večina nas v Posočju, to ni težava. In potem me pokličite nazaj.' Ko me je poklical, je odgovoril: 'Bistveno boljše sem in prijetno utrujen.' Potem sva se dogovorila, da mora vsak dan na daljši sprehod, si nekaj skuhati in nekoga poklicati ali mu napisati pismo."

Pomanjkanje pristnih stikov bo pustilo dolgoročne posledice

In kakšni so še njegovi nasveti tistim, ki ga kličejo? "Budni smo 15, 16 ur in v tem času je v medijih kakšnih 20 poročil. Če bomo poslušali vse, ne bo v redu, zlasti če zraven poslušajo še otroci. Enkrat na dan je dovolj, da se seznanimo s tem, kar se dogaja. Če bo nekaj res nujnega, nas bodo že alarmirali. Čas si moramo vzeti za prave stvari – za bližnje, da gremo ven na zrak, da se upremo temu vsesplošnemu pesimizmu, da se nič ne da. Privoščimo si kakšno dobro knjigo, glasbo, hrano in dobro družbo – tisto, ki je pač v tem času možna."

Telefon je sicer nehvaležen medij in ne more nadomestiti pristnega stika, pa vendar velikokrat pomaga že, da te nekdo na drugi strani posluša. S tistimi, ki ga pokličejo, si večkrat izmenja tudi elektronske naslove, kamor jim posreduje različne prispevke o duševnem zdravju, odpornosti, kondiciji in počutju, ki jih je skupaj s stanovskimi kolegi zbral v zadnjem času. Skrbi ga predvsem, da bodo posledice dolgoročne: "Srečaš otroke, ki povedo, da so bili tudi po 10 ur na dan na telefonu ali računalniku. Pomanjkanje človeških stikov in druženja bo pustilo posledice zlasti pri najmlajših." Boji se, da bodo posledice tudi slabša telesna pripravljenost otrok in čezmerna debelost.

"Odločevalci so pogrnili v poznavanju človeške psihologije"

Otroci, ki Trušnovca poznajo tako s taborov v Breginjskem kotu kot iz šolskih klopi, so ga spomladi klicali, ker jim je bilo brez prijateljev dolgčas, zaznal pa je tudi resne družinske stiske, skrbelo jih je, da bodo ukrepi, ki jih doživljamo, postali stalnica v naših življenjih. Odgovora na zadnje pravzaprav ni imel. "Glavna težava je to, da nihče ne ve, koliko časa bo to trajalo, ampak to je težava odločevalcev. Tukaj pa mislim, da so v poznavanju človeške psihologije pogrnili na celi črti. Ne moremo s strašenjem in z govorjenjem o katastrofah spodbuditi ljudi, da se bodo držali tega, kar zapovedujejo." Zato najbolj pogreša optimistična sporočila.