Ljudje smo spolna bitja, a pogovori o intimnosti so še vedno tabu. Od leta 1985 v slovenskih šolah tudi nimamo več samostojnega predmeta spolna vzgoja, medpredmetna spolna vzgoja v šoli pa ni sistematična in celovita, ampak okleščena na reprodukcijo in nevarnosti. »V prenovi učnih načrtov, ki v tem času poteka na Zavodu RS za šolstvo, imamo priložnost umeščanja skupnih ciljev v predmetne cilje, kjer na področju zdravja in dobrobiti posebno mesto zasedajo cilji, ki lahko pomembno vplivajo na razumevanje in ravnanje v spolnosti (duševna, telesna in socialna dobrobit). S prenovo učnih načrtov se bodo kompetence s področja zdravja in dobrobiti razvijale po celotni vertikali vzgojno-izobraževalnega sistema,« so sporočili z Zavoda RS za šolstvo.

Podobno pravijo na Centru RS za poklicno izobraževanje. »V okviru razvojnega projekta na področju poklicnega in strokovnega izobraževanja, ki ga vodi Center RS za poklicno izobraževanje »Modernizacija srednjega poklicnega in strokovnega izobraževanja vključno z vajeništvom, prenova študijskih programov ter vzpostavitev digitalno podprtih učnih mest 2022-2026« bomo v prenovljene programe srednjega poklicnega in strokovnega izobraževanja sistematično vključili kompetence s področja celostno zdravje in dobrobit, v okviru katerega bodo šole imele možnost dati poudarek tudi vsebinam spolne vzgoje.«

Prenova je dobro izhodišče za pogovor o tem, kaj mladi pričakujejo in želijo od spolne vzgoje ter kaj jim je znano in kje so šibki. O vsem tem sta voditelja Tina Antončič in Dino Subašić govorila z mladimi ter strokovnjakinjami in strokovnjaki v oddaji (Ne)Varni: Intimni.

Kaj je vulva in kaj vagina

O tem, kako je urejena spolna vzgoja in kako jo ocenjujejo, v studiu (Ne)Varnih govorijo dijaki Gimnazije Celje - Center in Srednje šole za farmacijo, kozmetiko in zdravstvo iz Ljubljane. Monika denimo poudarja, da je spolne vzgoje v srednji šoli, ko bi jo potrebovali, premalo, v osnovni šoli pa sproža predvsem veliko smeha.

Učbeniki in učna gradiva so osredotočeni na reprodukcijo in v učnih gradivih se jasno kaže, da je spolna vzgoja nesistematična, poudarja mladi raziskovalec pri ZRC SAZU in predavatelj na Pedagoški fakulteti v Ljubljani Tim Prezelj. "Vulve in vagine načeloma naša učna gradiva ne ločujejo in vulve se praktično ne omenja." Dodaja, da pri intimnosti sicer sodeluje vse telo, zato bi bilo dobro, da bi namesto izraza spolni organi uporabljali izraz genitalije ali reproduktivni organi, če se že osredotočamo na reprodukcijo. Mimogrede, vulva je zunanji del spolovila, vagina notranji cevasti del, ki poteka do maternice.

Teorija in praksa

Na Zavodu RS za šolstvo sicer zagotavljajo, da je spolna vzgoja v gimnazijah »vključena v obvezne izbirne vsebine – obvezne za vse, in sicer v sklop zdravstvena vzgoja, kjer se z dijaki dotaknejo vsebin, kot so: spolnost in medosebni odnosi, načrtovanje družine, nosečnost in porod, spolna zloraba, nadlegovanje in pornografija, spolno prenosljive bolezni (op. a. s spolnim stikom se prenašajo okužbe, zaradi katerih lahko zbolimo) in njihovo preprečevanje, spolna usmerjenost.« Strnjeno naj bi mladi imeli vsaj 15 ur tovrstnih vsebin.

V programih srednjega poklicnega in strokovnega izobraževanja je predvidenih 18 ur obveznih izbirnih vsebin, ki imajo skupni naslov »zdravstvena vzgoja«. Spolna vzgoja je vključena tudi »v naravoslovne predmete, kot sta naravoslovje in biologija, v predmet športna vzgoja ter v druge oblike vzgojno-izobraževalnega dela,« so sporočili s Centra RS za poklicno izobraževanje.

A mladi, s katerimi smo se pogovarjali med pripravo oddaje (Ne)Varni, pa tudi mladi, ki so sodelovali pri projektu Prvič, se vseh teh ur ne spomnijo, imeli naj bi le uro ali dve predavanj po sistematskih pregledih. Sicer gimnazijci spolno vzgojo posredno obravnavajo pri pouku biologije. K temu spada spoznavanje zgradbe in delovanja spolnih organov in povezovanje delovanja s hormonsko regulacijo, razumevanje procesa zorenja spolnih celic, razumevanje principov preprečevanja neželene zanositve ter spoznavanje najpogostejših bolezni in motenj razmnoževalnega sistema (tudi neplodnosti in umetne oploditve).« Dijakinje ene od slovenskih gimnazijskih programov, s katerimi smo govorili pred oddajo, se denimo spomnijo, da so imeli pri športni vzgoji jogo za nosečnice, zato se čudijo, da jih pripravljajo na porod, o odnosih pa ne izvedo ničesar.

Partnerstvo in čustva

Zorica Potisk je ena od svetlih izjem, profesorica biologije na Gimnaziji in srednji šoli Kočevje, ki je dobesedno diplomirala iz spolne vzgoje in predava tudi zunaj šole, kjer sicer poučuje. "Dijaki so zelo hvaležni za informacije, tudi oddelki, ki biologije niso imeli v svojem programu, me prosijo za te ure. Na koncu jih vprašam, ali so se kaj naučili, ali so izvedeli kaj novega. Naj ob tem navedem izjavo dijakinje, ki je rekla: Vi ste mi dve uri brali misli.« Poudarja, da je anatomije dovolj, mladi pa želijo slišati fiziologijo spolnosti, spolni reakcijski ciklus in res bi bili radi dobri ljubimci, radi bi ustregli partnerju ali partnerki."

Roman Kuhar s Filozofske fakultete v Ljubljani, eden od avtorjev raziskav intimnosti in spolnega vedenja dijaške in študentske populacije, dodaja izsledke raziskave, ki kaže, da bi se mladi radi pogovarjali o prvem spolnem odnosu in spolno prenosljivih okužbah, na prvem mestu pa sta partnerstvo in čustva.

Prav na odnose in občutke ter izkušnje se je osredotočil tudi projekt Prvič, ki vključuje podkaste, televizijske oddaje in članke, v katerih mladi izvedo več o puberteti, prvem spolnem odnosu, pornografiji. "Zakaj mlade učimo plavanja? Da se bodo imeli super, ko gredo v bazen ali na morje? Ali da se ne utopijo, če slučajno padejo v vodo?" se retorično sprašuje Urška Henigman, ena od avtoric projekta Prvič. Pozitiven pristop k intimnosti, tako kot k plavanju, si najbrž mladi želijo tudi, ko govorimo o spolnosti. "Predvsem je treba poudariti, da je spolnost nekaj, kar počnemo, da je vsem prijetno."

"Preveč ozko gledamo na spolno vzgojo kot na nekaj, kar je povezano samo s seksom. Spolnost je del intimnosti," dodaja Tim Prezelj. In temu primerni bi morali biti pogovori z mladimi, seveda prilagojeni njihovi starosti.

Dobre prakse

Nekateri zavodi in projekti že zdaj zapolnjujejo vrzel, ki nastaja, ker nimajo vsi takšnih učiteljic, kot je gospa Zorka, in mladim ter tudi starejšim ponujajo možnost odkritega pogovora o vprašanjih, povezanih z intimnostjo. V oddaji (Ne)Varni boste spoznali zavod Jaz intimi, ki prireja delavnice za učence in dijake; MC Bob, ki organizira srečanja Skrito – odkrito, na katerih lahko udeleženci tudi sami izbirajo teme pogovorov; Legebitra organizira testiranje in izobražuje o spolno prenosljivih okužbah; Spolna vzgoja II pa je večkrat nagrajeni gledališki projekt, ki se osredotoča na spolnost skozi izkušnjo žensk.

Pogovori s prijatelji

"Jaz se pogovarjam predvsem s svojimi prijatelji, z družino se mi je neprijetno pogovarjati," je povedala dijakinja Neža, podobno Andraž govori o teh temah le v najožjem prijateljskem krogu. Ažbe pa v nasprotju z njimi o spolnosti govori tudi z mamo, pa tudi s prijatelji, a dodaja, da v prijateljskih krogih včasih pogovori zaidejo v pretiravanje, hec in zabavo. Neža je omenila tudi to, da se mladi zaradi pomanjkanja informacij zatekajo na splet, kjer hitro naletijo na pornografijo.

Podatki Točke osveščanja o varni rabi interneta in mobilnih naprav za otroke, najstnike, starše in učitelje Safe.si kažejo, da največ mladih pride v stik s pornografijo med dvanajstim in štirinajstim letom starosti, več kot tretjina osnovnošolcev in srednješolcev pa še prej, med devetim in enajstim letom starosti. Ajda Petek pojasni, da raziskava safe.si razkriva razlike v dojemanju odnosov do spola in spolnosti med mladimi, ki pornografije ne gledajo, tistimi, ki jo gledajo občasno, in tistimi, ki jo zelo pogosto. "Seksistični pogledi na spolnost in odnose se stopnjujejo, tako so do petkrat večji deleži strinjanja tistih, ki pogosto gledajo pornografijo, kot pri tistih, ki je ne gledajo, glede trditev, da mora biti moški nasilen, ženska podrejena, moški vedno pripravljen na spolnost. Vsak peti, ki pogosto gleda pornografijo, je odgovoril tudi, da je nasilje normalen del spolnosti. Med tistimi, ki je ne gledajo, je takih le štiri odstotke."

Tudi pri povzročanju spolnega nasilja na spletu, torej širjenju fotografij golote brez soglasja, so ogromne razlike med tistimi, ki pornografijo gledajo, in tistimi, ki je ne, še poudarja Ajda Petek.

Soglasje

Raziskava safe.si je pokazala, da je kar tretjina osnovnošolskih najstnikov že prejela spolne, gole ali razgaljene fotografije ali posnetke druge osebe. Večina ali 80 odstotkov od teh, ki so take slike prejeli, si tega ni želela. Med srednješolci je take fotografije prejela polovica vprašanih (49 %) in 60 odstotkov od teh tega ni želelo.

Mladi in odrasli, kljub temu da imamo že tri leta zakonodajo, ki vključuje soglasje, pogosto ne razumemo, da soglasje ni potrebno le za spolni odnos s penetracijo, ampak tudi za druga dejanja, ki vključujejo intimnost. Vsaka spolnost brez soglasja je posilstvo ali spolno nasilje, poudarja Nataša Posel, direktorica Amnesty International Slovenija.

V oddaji (Ne)Varni: Intimni opozarjajo na nekaj izsledkov raziskave, ki so jo opravili. »Rezultat ankete je pokazal na visoko razumevanje soglasja za spolni odnos. 95 odstotkov mladih se strinja, da je za spolni odnos potrebno soglasje. Ko gre za druga ravnanja, povezana s spolnostjo, pa se odstotek zniža. Recimo za oralni spolni odnos na 86 odstotkov in na 80 odstotkov za snemanje in fotografiranje v spolnosti.« Da je potrebno soglasje za prikazovanje oziroma skupen ogled pornografskih vsebin, meni le 42 odstotkov mladih. Zanimive so tudi razlike med moškimi in ženskami.

Da je potreben konsenz pri penetrativnem spolnem odnosu, se strinjajo mladi ne glede na spol, pri drugih ravnanjih spolne narave, od objemanja in poljubljanja do gledanja pornografskih vsebin, pa so precejšnje razlike. Mlade ženske večinoma v večjem odstotku menijo, da je zanje potrebno soglasje. Oseba, ki gre na zmenek, vnaprej da soglasje za spolnost, na primer v raziskavi meni 11 odstotkov žensk in 28 odstotkov moških. Ampak dejstvo je, da ta dejanja niso soglasje in da je vsako dejanje brez soglasja nasilje. Zato v oddaji (Ne)Varni odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj soglasje sploh je in kako ga izrazimo.
Dijakinja Tia denimo poudarja, da je jasno vprašanje o tem, kaj si želiš, »green flag«. »Že samo to, da vpraša, ali si za, mi daje občutek varnosti, in je to zelo privlačno. Jaz imam rada, da me tip vpraša kar naravnost.« Tudi Raziskava Amnesty International kaže, da vprašanje o tem, kaj si želimo in ali smo za, po mnenju velike večine ne pokvari spolnega razpoloženja.

Miti devištva in Predigra

Soglasje je tudi ena od tem francoskega dokumentarnega filma Predigra, ki je bil na TV Slovenija 1 predvajan večer pred oddajo (Ne)Varni, odlomek pa bomo pogledali tudi v oddaji. Na portalu RTV 365 še vedno lahko poiščete tudi dokumentarni film Miti devištva, ki ga prav tako vključujemo v oddajo in med drugim pojasnjuje, kaj je himen.

Miti devištva

V Združenih državah Amerike in v Evropi je vse več žensk članic gibanj, ki spodbujajo spolno vzdržnost do poroke. V Magrebu pa se ženske še vedno čutijo dolžne opraviti preizkus, s katerim dokažejo svojo nedolžnost, zato se jih veliko zateče k operativni rekonstrukciji himena. In vendar, kot razkrije dokumentarna oddaja, fiziološko gledano devištvo ne obstaja. Kot simbol česa torej vztraja pojem devištva v sodobnih družbah?

Predigra

V dobi pametnih telefonov in družbenih omrežij čas prve ljubezni doživlja globoke spremembe. Bolj kot o prvem poljubu se govori o različnih oblikah predigre: božanju, dotikanju, oralnem seksu. Te spolne prakse, ki se pogosto izvajajo že v zadnjem triletju osnovne šole, so oblikovale nov tip ljubezni v 21. stoletju in so zrcalo današnje družbe. Režiserka je posnela pogovore z nosilci teh sprememb, najstniki, starimi od 12 do 23 let, ki so odraščali ob Snapchatu in Instagramu. Kdo drug bi lahko bolje podal iskreno in pronicljivo analizo spolnosti ter protislovij med teorijo spolnosti in njeno prakso?