Možgani so sestavljeni iz skoraj sto milijard živčnih celic. In ko so naši nevroni v odnosu z nevroni drugega človeka, je aktiviran cel spekter omrežij v možganih. Na valovih odnosov se znajdemo zelo različno, včasih smo veseli, še večkrat razočarani. Socialna zavrnitev se v možganih dotakne istih področij kot fizična bolečina. Razviti normalen in zdrav odnos je zelo težko, kakovostni odnosi od nas zahtevajo posvečen čas. Tega pa nam kronično primanjkuje. Od kakovosti odnosov je zelo odvisno naše psihofizično zdravje, v sodobni tržno usmerjeni družbi je vse bolj prisoten tudi “kult” izgorelosti.

Izgorelost – med diagnozo, izbiro in družbeno odgovornostjo

“Bistvo odnosa je, da spoznaš drugega, sebe, svet. In da si drugačen,” poudarja psihiatrinja in psihoterapevtka Breda Jelen Sobočan. V zadnjih letih je tudi v Sloveniji vse več izgorelih ljudi oziroma ob medijski izpostavljenosti veliko tudi takšnih, ki v izgorelosti najdejo samo razlog za morda druge težave, saj imajo še vedno možnost izbire.

"Ko izgorelost postane diagnoza ljudi, katerih motiv so perfekcionizem in drugi vzgibi, je to dokaj problematično. Tako se v družbi utrjujejo škodljivi vidiki. Spraševati bi se morali, komu izguba ritma med delom in počitkom, med zasebnim in službenim, sploh koristi," pravi Breda Jelen Sobočan, in dodaja: “Tisti, ki lahko izbirajo, naj razmislijo, zakaj so to izbrali. Za tiste, ki pa zaradi preživetja ne morejo izbirati, pa smo odgovorni vsi, da spreminjamo družbene odnose.”

Do vse bolj številnih priročnikov in izpovednih knjig o izgorelosti je kritična: “Takoj ko nekaj postane tako moderno, meni to predstavlja alarm, da mora stroka začeti pakirati kovčke in iti stran. Ko postane neki pojem z našega področja tako popularen in se najbrž dobro prodaja, potem je treba iskati neke druge oznake. Podobno je bilo pred leti s prozacom, ki je bil skoraj v vsakem filmu, zdaj pa ga tako rekoč ne moreš dobiti v lekarni za ljudi, ki bi ga nujno potrebovali.”

Psihiater in psihoterapevt Borut Škodlar o izgorelosti dodaja: “Zelo se poudarja, kako smo preobremenjeni, koliko imamo obveznosti in dejavnosti od otrok naprej. Zdi se mi, da je ta poudarek premočan oziroma ni poudarka na tem, kaj je v resnici tisto, kar nas izpolnjuje. Kaj nam je vredno, kaj nam je v življenju pomembno. Kje se ustavimo, zastrmimo, zadihamo. Ogromno ljudi si neprestano hitenje izbere, sami si nakopljejo preveč stvari, v resnici jim ne bi bilo vsega treba početi. Gre za vidike, o katerih bi morali več govoriti.”

Za (dobre) odnose so ključni čas in prijatelji

Odnosi so nekaj, kar je samo po sebi tako kompleksno, da če v njih ne vlagamo veliko, bodo šli proti entropiji in propadu. Odnosi od nas zahtevajo, da si vzamemo čas. Breda Jelen Sobočan: “Pomembno je, da ljudje ozavestimo, da je čas edino, kar imamo. Da ga imamo na razpolago zelo omejeno količino z vidika večnosti. In odnosi od nas zahtevajo, da si vzamemo čas.”

S kakovostjo odnosov je zelo povezano tudi naše psihofizično zdravje. “Pri petdesetih letih ni nujno najpomembnejše, kakšen je naš holesterol in v kakšni telesni pripravljenosti smo, ampak kakšni so naši odnosi. Seveda so pomembni tudi medicinski vidiki, treba se je ukvarjati s holesterolom, a ne smemo pozabiti na celoto. To, kako živimo, vpliva na vse. Skrb zase je eden najstarejših človeških vzgibov,” pravi Borut Škodlar.

Poudarja pomembnost opazovanja in optimizma, da je mogoče nekaj narediti in spremeniti: “Da nismo samo ujetniki svoje službe, družine, svojih odnosov, ampak da smo tudi sokreatorji. To so veščine, ki jih imamo vsi na voljo in si lahko z njimi res pomagamo. Poskusite se ustaviti vsaj za deset minut in ne počnite ničesar.”

Zelo priporočljivo je imeti tudi “zunanje opazovalce” naših odnosov, ki jim moramo popolnoma zaupati. “Prijatelje potrebujemo za metabolizem glavnega odnosa, da ga lažje razumemo, okrepimo, nadaljujemo. To velja tudi, če smo v dolgi partnerski zvezi,” sklene psihiater Borut Škodlar.