V Društvu za pljučno hipertenzijo Slovenije poudarjajo, da je pljučna arterijska hipertenzija ena hujših redkih bolezni. Zanjo je značilen povišan krvni tlak v pljučnem ožilju, zaradi česar mora srce črpati proti vedno večjemu pritisku in je vedno bolj obremenjeno. Bolezen lahko prizadene ljudi vseh starosti, najpogosteje mlade mamice, hkrati pa izredno hitro napreduje.

Vzroki za nastanek pljučne hipertenzije so številni in pogosto neznani. Bolezen je v redkih primerih lahko tudi dedna. Najpogostejša oblika se pojavlja pri tistih bolnikih, pri katerih se v globokih venah nog tvorijo krvni strdki, ki se odtrgajo in potujejo po ožilju do pljučnega žilja, kjer se zagozdijo, s tem pa se prostornina pljučnih žil začne postopoma ožiti.

Zdravila, ki bi pozdravilo to bolezen, še ni. Ko je stanje bolnika že tako slabo, da zdravila za lajšanje težav ne zadostujejo več, je zadnja možna rešitev le še presaditev pljuč.

Simptomi pljučne hipertenzije so zadihanost, utrujenost, občutek omedlevice. Bolniki z naprednejšo obliko bolezni imajo tudi bolečine v prsih, modro barvo ustnic, izkašljujejo krvav izpljunek in imajo otekle noge. Bolniki večkrat navajajo, da imajo težave že pri hoji po stopnicah, zato se niso zmožni ukvarjati z nobenim športom.

Kot opozarjajo v društvu, je ključnega pomena zgodnja diagnoza, saj lahko ta bolniku omogoči optimalno zdravljenje in izboljša kakovost življenja. Težava pri diagnosticiranju je v tem, da so simptomi bolezni značilni tudi za mnoge druge, veliko pogostejše bolezni, zato zdravniki pljučno hipertenzijo kot mogočo diagnozo pogosto spregledajo. Med prvim posvetom z zdravnikom in postavitvijo diagnoze povprečno mineta dve leti. Zaradi neodkrite, pozno odkrite ali nezdravljene bolezni v treh letih umre 50 odstotkov bolnikov.