Poslanci so danes na seji DZ-ja razpravljali o predlogu novele zakona o zdravstveni dejavnosti, ki bi razmejil javno in zasebno zdravstvo. O spremembah, ki jih prinaša, je v Odmevih spregovoril strokovnjak za ekonomiko zdravstva in redni profesor na ljubljanski ekonomski fakulteti Maks Tajnikar.

Kako ocenjujete novelo zakona o zdravstveni dejavnosti?

Mislim, da ta novela pravzaprav izkazuje na nek način vse probleme, ki jih imamo v javni razpravi. Če bi hoteli strniti, kje so korenine tega problema, so zagotovo v tem, da narobe razumemo javno zdravstvo.

Tudi v tej noveli?

Tudi v tej noveli. Problemi, ki nastanejo v povezavi z novelo, so povezani z napačno opredeljenim javnim zdravstvom. Definicija javnega zdravstva za normalno izobraženega ekonomista je zelo preprosta. Nasprotje javnega zdravstva namreč ni zasebno zdravstvo, ampak tržno zdravstvo. Za trg je značilno, da plačamo iz žepa, kar želimo kupiti. Za javno zdravstvo in javni sektor na splošno pa plačujemo kolektivno, v tem primeru prek Zavoda za zdravstveno zavarovanje, in sicer zato, ker hočemo uveljaviti solidarnost. Dokler ne sprejmemo, da je javnemu zdravstvu nasprotje trg, ne pa zasebni sektor, sledi, da v javnem zdravstvu ne želimo privatnikov. Po drugi strani pa posledično tudi ne uredimo odnosa med trgom in javnim.

V sindikatu Fides predlogu novele nasprotujejo, pomisleke ima tudi opozicija, celo koalicija glede predloga ni povsem enotna. V ospredju je določilo o dobičkih koncesionarjev, kako razumete to določilo?

Pri koncesionarjih se moramo zavedati, da gre za zasebni sektor, ki je znotraj javnega sektorja in deluje po načelih javnega sektorja. Razprava o dobičkih koncesionarjev, ki sta jo sprožila ministra (Klemen Boštjančič in Valentina Prevolnik Rupel, op. a.), je na žalost strokovno precej komplicirana, ker ne gre za en sam dobiček, ampak so dobički trije. Prvi je običajni, dolgoročni dobiček, ki ga mora imeti vsak gospodar, ne glede na to, ali je javni ali zasebni, če je npr. vzel posojilo, mora plačati obresti. Državni izvajalec ali zasebni ga mora imeti. Drugi je "ekstra profit", če imamo npr. operacijo kolena in nekdo naredi več teh operacij, te so cenejše, kar pomeni, da bo zagotovo zaslužil več. "Ekstra profit" je nagrada za nekoga, ki je boljši od drugih. Tretji je t. i. ravnotežni ali pa neravnotežni dobiček, ki pa ga v javnem sektorju ne potrebujemo. A naj takoj povem, da ga ni treba odpraviti tako, da ga koncesionarji vračajo v svojo koncesijo, temveč bi bilo treba cene postaviti na raven stroškov.

Toda zakaj imajo javni zdravstveni zavodi tolikšno izgubo in imajo koncesionarji dobičke?

Glavni strošek v zdravstvu je strošek dela. V bolnišnicah 55 do 60 odstotkov odhodkov predstavlja strošek dela. V zdravstvenih domovih je ta odstotek celo med 65 in 70 odstotki, kar pomeni, da je zelo pomembno, kaj se dogaja s stroškom dela. Naš sistem dvoživk, ki ni urejen, pripelje do tega, da zdravnik po delu v UKC-ju dela še pri koncesionarju. UKC zdravniku plača dopust, bolniške, medtem ko mu koncesionar plača samo golo uro dela. Dokler imamo tak odnos, ki ni dober, bomo imeli težavo s tem, da so stroški delovne sile pri koncesionarjih nižji kot pa v državnih izvajalcih.

Kako pa je s stroški storitev, bi jih morali prevetriti?

Ne gre toliko za to, saj so materialni stroški in stroški storitev relativno nizki. Odnos, ki sem ga prej omenil, se ureja drugače. Že nekaj let s svojo ekipo na ekonomski fakulteti zagovarjam teze, da je treba, da se pogodbe za delo zunaj javnih izvajalcev pripravljajo med npr. UKC-jem in določenim izvajalcem, ne pa med zdravnikom in izvajalcem. In v tej pogodbi bi bilo treba zaračunati tudi prej omenjeno, v tem primeru delovna sila za koncesionarja ne bi bila več tako poceni, odnos na trgu pa bi bil uravnotežen. Mislim, da bi na ta način lahko rešili problem. Rad pa bi poudaril, da je zelo napačno, če mislimo, da koncesionarjev ne potrebujemo. To je namreč delovna sila, brez katere nimamo zdravnikov. Najpreprostejši bralec bo razumel, da je v primeru, ko zdravnikov primanjkuje, dobro, če je nekdo po osmih urah pripravljen delati še kje drugje.

Vas skrbi, da bi uveljavitev tega zakona pomenila odhod koncesionarjev iz javne mreže?

Tega ne vidim čisto tako. V preteklosti je bilo veliko strašenja, a ni tako preprosto. V določenem obdobju smo imeli primere, ko so zaposleni iz javnih zavodov odšli v zasebno sfero in nato ugotovili, da biti podjetnik ni tako preprosto, nekateri so prišli celo nazaj. Zato nekega velikega navala v zasebni sektor ne pričakujem. Res pa je, da boljše kot bo delo organizirano v javnem sektorju, pri čemer novela ne rešuje cele vrste vprašanj, manj bo potrebe, da pacienti hodijo v "tržni" sektor.

Katerih ključnih vprašanj, kot ste omenili, novela ne obravnava?

Mislim, da je najslabše obdelano vprašanje čakalnih vrst. Ne neposredno, saj ta novela ne obravnava prav čakalnih vrst, a ne rešuje težav, ki so povezane s čakalnimi vrstami. Na primer vprašanje opredeljenosti pri družinskem zdravniku v primarnem zdravstvenem varstvu. Ljudje so skoraj že pozabili, da je včasih moral imeti družinski zdravnik 1700 opredeljenih pacientov, pozneje, od leta 2019, pa samo še 1400. Že takrat smo pisali v časopise, da bo 300 tisoč ljudi ostalo brez splošnega zdravnika. Ni jih ravno 300 tisoč, a številke so vseeno enormne.

Nekaj bom povedal zelo grobo. Znotraj državnih bolnišnic nimamo dobro organiziranega dela. Raziskave kažejo, da zdravnik ne opravi dovolj storitev, da bi zaslužil svojo plačo.

Govorimo o upravljanju javnih zavodov?

Ne o upravljanju, to je lastniška funkcija, temveč o vodenju. Nekdo, ki ne pozna učbenika o ekonomiki zdravstva, ki je zelo zahteven, ne more biti direktor velike bolnišnice. Če ne pozna bilanc, ne ve, kako se bilance uporabljajo, kakšne izračuni se delajo, kako lahko vodi resno bolnišnico? UKC Ljubljana ima zaposlenih osem tisoč ljudi.