Vlada je potrdila osnutek novele zakona o zdravstveni dejavnosti, ki tako roma v parlamentarno proceduro ob spremljavi številnih kritik zdravstvenih organizacij. Na kritike je v Odmevih odgovarjala ministrica za zdravje Valentina Prevolnik Rupel v pogovoru z voditeljico Rosvito Pesek.

Približno deset odstotkov zdravnikov bo šlo. Po evropskih podatkih nam manjka kakšnih tisoč zdravnikov, da bi dosegli evropsko povprečje. Na vladi ste bili pa danes, ko ste zakon sprejeli, zelo optimistični, češ da bo ta zakon ozdravil kronične bolezni našega zdravstvenega sistema. Od kod ta optimizem?
Vesela sem, da je danes vlada sprejela in potrdila osnutek novele zakona o zdravstveni dejavnosti. Zakon je namenjen urejanju zdravstvene dejavnosti, seveda pa ne bo popolnoma odpravil vseh težav, ki jih imamo v zdravstvu. Kot veste – in sem že večkrat povedala –, si na ministrstvu za zdravje prizadevamo v številnih korakih in sprejetje tega zakona je eden pomembnejših korakov, ki bo izboljšal dostopnost, kakovost in pa finančno vzdržnost zdravstvenega sistema, kar so bili cilji, ki sem si jih zadala v tem mandatu. Seveda vsi vemo, da zdravstvenih delavcev ne samo v Sloveniji, pač pa v celotni Evropski uniji primanjkuje, tudi zato imamo številne ukrepe na ministrstvu ...

Sorodna novica Vlada sprejela novelo zakona o zdravstveni dejavnosti. Fides: Potiskanje zdravstva v brezno.

... na primer?
Odprtje novega programa medicine na Univerzi na Primorskem, povečanje števila vpisa na medicinske fakultete, zakon ...

... Ukrepi, ki bodo čez leta rodili rezultate. Mi pa imamo 7600 čakajočih več kot lani z napotnico zelo hitro, torej nedopustno dolgo jih toliko čaka več. Manjka nam zdravnikov, še odšli bodo, opozarjajo, da so preobremenitve že zdaj nevzdržne. Kaj ste pa dali za spodbudo javnemu zdravstvu, da bodo prišli ljudje delat v javno zdravstvo?
Kar precej. Zakon prinaša precej pozitivnih rešitev, ki motivirajo zdravstveno osebje. Zdaj verjetno ne moremo našteti vseh. Ampak, na primer, ena rešitev je ureditev neprekinjenega zdravstvenega varstva. To je res težava, ki se v našem zdravstvenem sistemu samo poglablja, zato smo v zakonu določili, da se morajo v neprekinjeno zdravstveno varstvo vključevati vsi, se pravi vsi, ki delajo v javni zdravstveni mreži ...

... koncesionar, ki se ne bo vključil, bo izgubil koncesijo?
Da, v končni fazi je lahko tudi odvzem koncesije. In do česa to pripelje? To pripelje do tega, da bodo tisti zdravniki, ki so zdaj zelo obremenjeni z neprekinjenim zdravstvenim varstvom, ker jih dela le samo del, bodo zdaj razbremenjeni. Se pravi, gre za neko izboljšanje delovnih pogojev poleg davčno recimo razbremenjenih podjemnih pogodb, poleg recimo tega, da se bo hitreje uvedel na področju zdravstva variabilni del plače za tiste, ki delajo več.

Zakaj ste se med vsemi različicami odločili za najstrožjo: kdor dela v javnem sektorju, pač ne more delati pri zasebnikih?
Tako. Kdor dela v javni zdravstveni mreži, pač ne more delati pri zasebnikih. Kot veste, je to neka osnova konkurenčne prepovedi, ki velja za večino poklicev, prav je, da zdravstveno dejavnost uredimo tako, da bomo vsi vedeli, kje se lahko dela. Seveda pa so znotraj zdravstvene mreže mogoča soglasja. Pomemben element tega zakona je tudi merjenje efektivne obremenitve, se pravi, ko bo zdravstveni delavec opravil delo v matični ustanovi in če ga ta matična ustanova ne bo več potrebovala, bo lahko vedno dobil soglasje za delo.

Kdo bo odločal o teh merilih? So kakšna objektivna merila, kdo bo to ocenil? Kdo je dovolj naredil, da lahko gre delat še h koncesionarju ali pa v drugi zdravstveni dom?
Že v zakonu so določeni nekateri pogoji. Merjenje efektivne obremenjenosti pa pripravljamo na ministrstvu za zdravje, enotno metodologijo, ki bo veljala za vse. Na koncu soglasje pa vedno podeljuje direktor javnega zdravstvenega zavoda, se pravi direktorju, menedžmentu se daje tukaj velika vloga in tudi odgovornost, komu bo podelil soglasje.

Zaposleni v javnem zdravstvu ne bodo smeli delati pri zasebnikih, zasebniki pa bodo lahko v javnem zdravstvu. Zakaj naj bi zasebnik pomagal javnemu zdravstvu?
Ta člen je namenjen izključno zaščiti in interesu javnih zdravstvenih zavodov, če se bo izkazalo – in na to opozarja tudi zdravniška zbornica ter številni deležniki –, da bi se pri določeni dejavnosti pojavilo pomanjkanje oziroma potreba javnih zavodov, da potrebujejo nekega strokovnjaka. Izjemoma ga bodo lahko za 12 mesecev delno zaposliti, to piše v zakonu. Mogoča je tudi zaposlitev po podjemni pogodbi, ampak tudi delna zaposlitev je mogoča, torej takega delavca iz čistega zasebnega sektorja v javni zdravstveni mreži. To je edina izjema, ki je dovoljena.

Zanimivo, da je ravno temu členu Fides v svojem odzivu namenil kar zajeten del zapisa. Pravi namreč: takšna ureditev nas sili v vprašanje, ali je to res signal, da naj strokovnjaki čim prej zapustijo javni sistem in se vanj vračajo zgolj priložnostno. Je to res prihodnost, ki si jo želimo za slovensko zdravstvo?
Seveda ne. Zato je lepo razloženo v zakonu, v kakšnih primerih. Imamo tudi besedico izjemoma, imamo tudi določene pogoje, kdaj je to mogoče, ampak seveda je to varovalka, ki jo potrebujejo javni zdravstveni zavodi, zato smo jo zapisali po razpravi s številnimi deležniki v zdravstvu.

Kdo bo pa ocenil, kdo je takšen strokovnjak? Bo to narekovala zgolj potreba javnega zavoda ali obstaja neka definicija, torej, ti, ki imajo toliko let izkušenj, takšne nazive, toliko prakse?
Merila so določena tudi v zakonu. Na primer: ko ste povprašali po delovni dobi, piše dvajset let delovne dobe, potem gre za vrhunskega strokovnjaka, ki uvaja nove metode zdravljenja in gre samo za terciarno institucijo, se pravi za klinike. Tako da osnovni pogoji so navedeni. Seveda pa je osnovni razlog za to izjemo potreba, so potrebe ljudi.

Veste, da zakon verjetno čaka izpodbijanje novele na ustavnem sodišču. Zdravniška zbornica je to napovedala.
To je popolnoma legitimno, zdravniška zbornica to lahko naredi. Bomo pa videli, kako bo presodilo ustavno sodišče.