Čeprav takšno zdravljenje pride v poštev le v zelo redkih primerih, vliva upanje, da bosta HIV in aids v ne več tako daljni prihodnosti za vedno premagana.

Berlinski, londonski in düsseldorfski pacient
Gre za splet nesrečnih in srečnih okoliščin. Ko so moški zboleli za limfomom, rakom limfatičnega sistema, so jih zdravili s presaditvijo kostnega mozga darovalcev z redko gensko mutacijo, ki preprečuje okužbo celic s HIV-om. S tem zahtevnim posegom zdravniki niso ustavili le raka, ampak tudi virus HIV. "Čeprav takšno zdravljenje ni ustrezno za 99,99 odstotka ljudi, ki živijo s HIV-om, pa je dokaz, da se lahko človek znebi virusa in se pozdravi," pojasnjuje infektolog Janez Tomažič, ki je vodilni slovenski strokovnjak na tem področju. "Trije bolniki so prejeli zdrave celice darovalcev, ki jih HIV ni mogel okužiti. Ker se virus v njihovih telesih ni mogel več razmnoževati, ni bilo pogojev, ki bi mu omogočali preživetje in je sčasoma propadel." Prvi od trojice – berlinski pacient – živi brez HIV-a že nekaj več kot deset let, londonski tri leta, düsseldorfskemu pacientu pa so krvotvorne matične celice presadili pred dobrimi štirimi meseci.

Po najnovejših podatkih Svetovne zdravstvene organizacije živi po svetu približno sedemintrideset milijonov ljudi, okuženih z virusom HIV. Strokovnjaki predvidevajo, da je v Sloveniji takšnih ljudi okrog devetsto, vendar jih med njimi kar približno četrtina za svojo okužbo ne ve. "Če pomislite na HIV, se pojdite testirat, to je ključno! Ne iščite izgovorov. Testirajte se, vse ostalo bomo storili mi!" svetuje Tomažič. V Sloveniji je zdravljenje HIV-a/aidsa dostopno in krito iz zdravstvenega zavarovanja.

Nezaznavno je neprenosljivo
Zdravljenje okužbe z virusom HIV je že tako učinkovito, da virusa ni več mogoče zaznati v krvi ljudi, ki se zdravijo s sodobno terapijo. Nezaznavno pa pomeni tudi neprenosljivo. »V rokah imamo močne podatke dveh obsežnih raziskav, eno avstralsko in drugo evropsko, ki potrjujeta, da človek, ki se učinkovito zdravi, virusa ne more prenesti na partnerja,« pojasnjuje Tomažič. Hkrati pa poudari še en koncept, ki se je uveljavil v zadnjem obdobju. Stroka govori o tako imenovanem PrEP-u, pri katerem gre za preventivno jemanje zdravila z namenom preprečevanja okužbe. »To preventivno metodo ponudimo ljudem, ki so najbolj izpostavljeni HIV-u. Pri njih je uporaba PrEP-a najbolj racionalna – eno novo okužbo lahko preprečimo že, če jo omogočimo samo petnajstim ljudem iz te rizične skupine, kar je zelo nizka številka. Z vsako novo okužbo manj pa prihranimo kar dvesto tisoč dolarjev.« PrEP je pri nas na voljo v okviru študije, ki poteka na ljubljanski Kliniki za infekcijske bolezni in vročinska stanja. Izkušnje iz tujine so dobre, čeprav so bili strokovnjaki ponekod do te metode sprva tudi zadržani. V Londonu so število novih okužb v dveh letih prav po zaslugi PrEP-a prepolovili.

Nova odkritja in sodobni terapevtski pristopi so, kot pravi sociolog Miran Šolinc iz Društva ŠKUC, zvišali pričakovanja in cilje glede prihodnosti odkrivanja ter zdravljenja okužbe z virusom HIV. »Prizadevati si moramo za normalizacijo HIV-a in tudi širše. Da se bodo ljudje redno testirali, zdravili spolno prenosljive okužbe; poskrbeti moramo, da bodo imeli zadovoljivo spolnost in srečno življenje. Menim, da bomo kmalu imeli zdravilo in tudi cepivo za HIV. Jaz sem optimist – HIV bomo kmalu lahko premagali.«

Mladi nimajo več strahu in pozabljajo, starejši ne
V Sloveniji so zdravniki prva dva primera aidsa diagnosticirali junija leta 1986. »Pri starejših je strah pred HIV-om še vedno zelo močan. Ko se je sredi osemdesetih let začelo govoriti o aidsu, smo se kot študenti organizirali in se informirali o tem. Samo z znanjem in preventivnimi ukrepi smo namreč lahko ustavili in preprečevali nove primere okužb. Če nisi vedel, kako se zaščititi in kako se virus prenaša, se nisi mogel ustrezno zaščititi in ravnati preventivno. Takrat so bili na voljo le kondomi,« se spominja Šolinc.

Vsa ta leta in desetletja je bilo tako rekoč nepredstavljivo, da bodo aktivisti in zdravniki kdaj koli govorili o življenju s HIV-om v povezavi s starostjo oziroma staranjem. »V svojih vrstah imamo nekaj fantov, ki z virusom živijo že več kot petindvajset let. Veseli smo, da so zdravi in da živijo kakovostno življenje, vendar pa prineseta staranje in kronična bolezen – kot je okužba z virusom HIV – tudi določene težave,« dodaja Šolinc.

Janez Tomažič prikimava in opozarja. "Z učinkovitim zdravljenjem se je povprečna starost naših pacientov dvignila. Če je bila pred petimi leti okrog štirideset let, je zdaj že blizu petdeset let. Čeprav jih učinkovito zdravimo, so pri njih procesi staranja pospešeni." Pri ljudeh, ki živijo s HIV-om, namreč hitreje nastopijo ateroskleroza, srčna in možganska kap, pojavijo se določena rakava obolenja, okvarijo se jetra in ledvice, pogosta je osteoporoza. "Pri njih se pojavijo bolezni, ki jih pri staranju sicer pričakujemo, vendar običajno v poznejšem obdobju."

Poglejte, imate srečo, saj imate »samo« HIV
Čeprav je od prvih opaženih primerov aidsa pri nas minilo že več kot trideset let in se zdaj o okužbi z virusom HIV govori kot o kroničnem obolenju, ki bo v prihodnje tudi ozdravljivo – ko torej po eni strani govorimo o staranju s HIV-om, pa moramo po drugi kljub temu še vedno govoriti tudi o diskriminaciji in stigmi, ki spremljata to bolezen. Zakaj nas je strah virusa HIV? Zakaj nas je strah ljudi, ki z njim živijo? Doktor Tomažič s Klinike za infekcijske bolezni in vročinska stanja UKC Ljubljana se proti diskriminaciji in stigmi bori z vsemi razpoložljivimi sredstvi. "S tem sem se v zadnjem obdobju precej ukvarjal, saj mi gre na živce! Danes pacientom rečem: Poglejte, imate srečo, saj imate »samo« okužbo s HIV-om! To je danes povsem druga bolezen, kot je bila včasih. Gripa je za Slovence stokrat bolj nevarna kot HIV.« Infektologa razjezi tudi neznanje kolegov zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev. »Če se danes dogaja stigma v zdravstvenem sistemu, mora tak zdravstveni delavec nazaj v šolo; nazaj na fakulteto ali v srednjo šolo. Res ni razloga, da bi pacienta, ki ima že tako veliko težav, spravljali v stisko še v zdravstvu."

Stigma je posledica neznanja, se Tomažičevi ugotovitvi pridruži Šolinc. "K razvoju stigme prispeva tudi prepad med mladimi in starimi v skupnosti. Narediti bi morali programe, ki bi spodbujali medgeneracijsko sodelovanje in vključevanje ljudi, ki živijo s HIV-om, v skupnost. Skrb za zdravje bi lahko prispevala k sožitju in sobivanju ter k boljšemu sprejemanju."

Preventiva, testiranje, zdravljenje
Ljudi, ki živijo z virusom HIV, smo obremenili s težko stigmo, ki s seboj prinaša veliko negativnih posledic: poslabša medosebne odnose, povzroča tesnobnost, depresijo, občutke krivde. Strokovnjaki pravijo, da vstopi stigma v vse razsežnosti človekovega obstoja ter je lahko hujša od same bolezni. Vendar pa okužba z virusom HIV in aids že dolgo ne pomenita več smrtne obsodbe. Z natančnimi testi novih generacij lahko virus hitro odkrijemo, s sodobnimi zdravili pa učinkovito zavremo njegovo razmnoževanje in širjenje. Prvi primeri ozdravljenih bolnikov pa vzbujajo upanje, da bomo HIV in aids nekoč tudi premagali.