Letošnji mednarodni dan gozdov poteka pod geslom "Gozdovi in biotska raznovrstnost – predragoceni, da bi jih izgubili".

Gozd je eden najbolj iskrenih simbolov slovenstva. Skoraj vsak četrti Slovenec ima v lasti gozd in Slovenija se s svojo 60-odstotno poraščenostjo z gozdom uvršča med štiri najbolj gozdnate države v Evropi – za Švedsko, Finsko in Estonijo.

V Sloveniji smo zavezani vrednotam sonaravnega in etičnega ravnanja z gozdovi, ki se je v zgodovini izkazalo tudi s prepovedjo golosekov takoj po drugi svetovni vojni.

Že okoli leta 1770 smo postavili prvi načrt trajnostnega gospodarjenja z gozdovi, pri čemer je zgovoren podatek, da je Slovenija – samo dobrih 20 let za ameriškim Yellowstonom kot prvim narodnim parkom na svetu – kot ena prvih držav na svetu orala ledino varovanja pragozdnih rezervatov, kjer človek ne posega v naravo.

Tudi zato imamo danes Slovenci za kar 500 nogometnih igrišč pragozdov ter vpis dveh gozdnih rezervatov na Unescov seznam svetovne naravne dediščine: rezervat Snežnik – Ždrocle in kočevski pragozd Krokar.

Vse od Nanosa, Trnovskega gozda, prek Kočevja ter naprej proti Gorskemu kotarju pa teče največja strnjena površina gozdov v Evropi, ki daje prostor našim trem velikim zverem – medvedu, risu in volku.

To priča o tem, da naša javna gozdarska služba skupaj z Zavodom za gozdove na neškodljiv ter neinvaziven način upravlja gozd kot naš največji kopenski ekosistem.

Slovenski gozdovi so z devetimi tonami akumuliranega ogljikovega dioksida na hektar na leto evropski rekorderji v absorpciji CO2-ja.

Drevesa nam zaradi doseganja visoke starosti razkrivajo podatke o podnebju za kar 12.000 let nazaj. Z vidika skladiščenja ogljika ter zmanjševanja podnebnih sprememb so gozdovi morda celo edino naravno sredstvo, ki ga sploh lahko upravljamo.

Krčenje gozdov se na svetovni ravni dogaja s skrb vzbujajočo hitrostjo

Gozdovi so biotsko najbolj raznovrstni ekosistemi na kopnem – v njih prebiva več kot 80 odstotkov kopenskih vrst živali, rastlin in gliv. V gozdovih po svetu uspeva več kot 60.000 drevesnih vrst, preživetje več kot milijarde ljudi po svetu je odvisno od gozdov.

Gozdovi pokrivajo tretjino svetovne kopenske površine, za človeštvo pa imajo številne življenjsko pomembne – ekonomske, ekološke in socialne – funkcije.

Kljub njihovemu izjemnemu pomenu pa se krčenje gozdov na svetovni ravni dogaja s skrb vzbujajočo hitrostjo – letno je na svetu povprečno izkrčenih kar 13 milijonov hektarjev gozda.

Krčenje gozdov predstavlja od 12 do 20 odstotkov svetovnih emisij toplogrednih plinov, ki prispevajo k podnebnim spremembam. Biotska raznovrstnost je na svetovni ravni resno ogrožena zaradi krčenja gozdov, degradacije gozdov in podnebnih sprememb.

Stopnja ohranjenosti biotske raznovrstnosti v slovenskih gozdovih je visoka. V Sloveniji je skupaj več kot 70 različnih samoniklih drevesnih vrst, ki tvorijo okoli 200 gozdnih vegetacijskih enot in so ključna podlaga za načrtovanje trajnostnega in sonaravnega gospodarjenja z gozdom. Navzočnost številnih zavarovanih in ogroženih vrst v gozdovih kaže na ohranjenost in pestrost gozdnih rastišč ter izjemen ekološki pomen gozdov za ohranjanje biotske raznovrstnosti.

V Sloveniji so poleg vrst, ki so razširjene po celi Evropi, prisotne tudi nekatere živalske vrste, ki so v večini evropskih držav že davno izginile. Populaciji velikih zveri medveda in volka sta pri nas v ugodnem ohranitvenem stanju, izvajajo pa se tudi ukrepi in projekti za ohranitev populacije risa.

Kočevski gozdovi so tako pomembno zatočišče dveh najbolj ogroženih vrst žoln – triprstega in belohrbtega detla in drugih vrst, katerih življenjski prostor je odvisen od količine mrtvega lesa na gozdnih tleh.

Slovenska gozdarska šola

Po svoje je sreča, da imamo Slovenci kot edini v Evropi kar 400.000 lastnikov gozdov, zaradi katerih se je ohranila biotska raznovrstnost in več kot 72 avtohtonih drevesnih vrst.

Proces drobljenja na drobne posesti je izziv za javno gozdarsko službo, ki povezuje lastnike gozdov in jih hkrati uči sonaravnega gospodarjenja.

S tem se v gozdu tudi načrtno ohranja naravna in kulturna dediščina, hkrati pa se v ospredje postavlja gozd kot celosten ekosistem z vsemi njegovimi živimi in neživimi deli.

Takšnemu načinu dela z gozdom, ki se uresničuje prek enotne javne gozdarske službe v vseh gozdovih Slovenije, ne glede na lastništvo, lahko rečemo kar "slovenska gozdarska šola”.

Gozdarstvo je dolgoročna panoga in sto let v gozdu ne pomeni praktično nič. Gozd je namreč edini sistem, v katerem ni nič odveč – je povezovanje in dopolnjevanje rastlin in živali. Jelka lahko čaka tudi sto let na ugodne razmere za rast.

Človek tega ne zna, ker se je navadil razmišljati le za štiri leta naprej. Pri tem pa se najbrž ravno gozdarji najbolj zavedajo, da ima – ne glede na naš napredek – narava vedno prav in ne človek.

Tako je namreč od zmeraj.