28-letnik iz Lyona se je več mesecev usposabljal za uporabo zunanjega skeleta oziroma eksoskeleta, ki je v bistvu računalniški robot, poroča francoska tiskovna agencija AFP.

Signale v možganih je moral najprej vpreči tako, da so računalniško simulirani avatar nadzirali pri izvajanju osnovnih gibov, preden je lahko za hojo začel uporabljati zunanji skelet.

Zdravniki, ki so sodelovali pri študiji, so sicer opozorili, da bo trajalo še leta, preden bo naprava bolnikom širše na voljo. So pa hkrati poudarili, da bi lahko izboljšala kakovost življenja bolnikov in njihovo samostojnost.

Bolnik sam je povedal, da mu je tehnologija dala novo življenje. Lyončan po imenu Thibault je pred štirimi leti v nočnem klubu padel z balkona 12 metrov v globino. Doživel je poškodbo hrbtenjače, zaradi česar je bil paraliziran od ramen navzdol.

"Ko se znajdeš v mojem položaju, ne moreš ničesar početi s svojim telesom ... Želel sem si početi nekaj s svojimi možgani," je Thibault povedal za AFP.

Razkril je, da se je moral med večmesečnim usposabljanjem na računalniškem avatarju in videoigri z ničle znova naučiti naravnih gibov. "S svojim zunanjim skeletom jutri še ne morem domov, a sem že prišel do točke, ko lahko hodim. Hodim lahko, kadar hočem in se ustavim, kadar hočem."

Cervikalna poškodba hrbtenjače velja za najhujšo poškodbo hrbtenjače. Okoli 20 odstotkov bolnikov ima zaradi nje paralizirane vse štiri okončine.

Kot je pojasnil glavni avtor študije, objavljene v strokovni publikaciji The Lancet Neurology, zaslužni profesor iz Grenobla Alim-Louis Benabid, so možgani tudi v tem primeru sposobni generirati ukaze, ki običajno premikajo roke in noge ‒ a ni ničesar, kar bi te ukaze izpolnilo.

Algoritem prevaja signale iz možganov

Ekipa raziskovalcev iz bolnišnice Grenoble Alpes, biomedicinskega podjetja Cinatech in raziskovalnega centra CEA je Lyončanu najprej na obe strani glave namestila dve snemalni napravi, ki prebirata senzomotorični korteks. Ta v možganih nadzira gibalne funkcije.

Sistem deluje tako, da računalniški algoritem prevede signale, prebrane v teh dveh dekoderjih, in nato pošlje ukaze, ki jih izvrši zunanji skelet.

Lyončan se je moral zato z videoigro in računalniškim avatarjem naučiti razmišljati, katere bazične aktivnosti, kot so hoja ali seganje po predmetih, želi izvesti.