Koronakriza je v marsičem zaustavila običajno življenje in posel, ne pa tudi v policijskem pregonu prebežnikov. V Calaisu je tako njihova rutina nespremenjena od avgusta, le da zdaj deložacije opravljajo z zaščitnimi maskami. Vsaka dva dni s kombiji pribrzijo do taborišč, zbudijo prebežnike v šotorih in jih pozivajo k premikanju šotorov. Ko policija odide, jih zgolj prestavijo nazaj, piše Deutsche Welle.

Po navedbah človekoljubnih organizacij je policija od začetka karantene izpeljala že najmanj 70 takih evakuacij po vrsti manjših begunskih taborišč v Calaisu. "Policija nas nima za ljudi. Ne spoštujejo nas. Če se ne zbudiš, ko pridejo, ti vzamejo šotor. In potem moramo prositi človekoljubne organizacije za novega in nanj čakati po več tednov," razlaga Mengis, 28-letni prebežnik iz Eritreje.

Nekateri prebežniki celo trdijo, da jim policisti grozijo s smrtjo. Pet Mengisovih rojakov je napisalo odprto pismo oblastem in ovadilo policiste, ki naj bi jih vztrajno pretepali, proti njim uporabili solzivec in jih psovali z zmerljivkami, kot so "opice" in "kuzle". Primer preiskuje generalni inšpektorat za državno policijo.

Karantena tudi pomeni, da so prebežniki omejeni pri gibanju. V središče mesta ne smejo več, varnostniki pred bližnjim supermarketom pa jih ne spuščajo več v trgovino.

Lokalni avtobusi, ki so jih včasih pobirali pri taboriščih, jim zdaj ne ustavljajo več. Iz urada župana na očitke odgovarjajo, da avtobusi ne ustavljajo več večjim skupinam, še vedno pa spuščajo posamezne prebežnike nanje, če morajo denimo v bolnišnico. Kot so pojasnili, so politiko spremenili, potem ko so se v taboriščih pojavili trije primeri novega koronavirusa.

Težko je reči, ali so bili to edini primeri. Humanitarni delavci poročajo, da nekateri prebežniki kažejo simptome, a testov ni na voljo. Pravilo medsebojne razdalje je tu nemogoče uveljavljati, taborišča pa so za nameček še polna smeti, mask ni, prav tako ne razkužil za roke.

Okrnjene tudi humanitarne ekipe

Noël, 20-letnik, ki je v Calais prispel decembra, pravi, da se počuti kot izobčenec. "Popolnoma nezaščiteni smo, prepuščeni sami sebi. Že od začetka epidemije smo ujeti v ta taborišča. Nekatere izmed nas so prepeljali v zavetišča, a so nam dodelili sobo s štirimi ljudmi, zato so se številni vrnili sem, čeprav so morali hoditi dva dni," je povedal.

Za nameček pa so morale še humanitarne organizacije zaradi karantene zmanjšati število svojega osebja. Tisti, ki so ostali, še vedno dostavljajo hrano prebežnikom, a poročajo o vse večjih kršitvah človekovih pravic pribežnikov.

Mestne oblasti se branijo, da delajo, kar lahko, in da njihove zdravniške ekipe redno pregledujejo prebežnike. Imajo tudi zavetišče, ki sprejme do 715 prebežnikov, kjer naj bi imeli dostop do zdravniške oskrbe. To možnost je do zdaj izkoristilo 353 prebežnikov, še pojasnjujejo. Ob tem pa iz županovega urada dodajajo, da so, ob koronavirusu ali brez njega, evakuacije za tiste, ki taborijo na črno, nujne.