Potočnik je za obnovo dvorca ustanovljeno podjetje Betnava, prek katerega so črpali sporna evropska sredstva, ki jih je morala nadškofija pozneje vrniti gospodarskemu ministrstvu, na prošnjo Krašovca vodil od marca 2008 do septembra 2009. Razložil je, da je bil zgolj slamnati direktor, saj ni izvajal nobenih pooblastil, le podpisoval je pogodbe in druge dokumente.

S petimi drugimi osebami pa je bil nekaj časa tudi lastnik omenjenega podjetja, saj so ti na prošnjo gospodarske uprave mariborske nadškofije kot fizične osebe ob poroštvu nadškofije vzeli posojila pri Raiffeisen banki in tako zagotovili potreben denar kot predpisani delež lastnih sredstev v projektu.

Med pričanjem je zatrdil, da sam nikoli ni bil prisoten na sestankih s predstavniki ministrstva za gospodarstvo, s pripravo dokumentacije pa se je takrat ukvarjala Dragica Marinič, ki ga je pozneje tudi nasledila na direktorskem mestu.

O vsem skupaj sta po njegovih besedah na koncu odločala Krašovec in Zazijal, ki naj bi se tudi dogovorila za posojilo. Krašovec je to na današnji obravnavi nekajkrat zavrnil.

Nadškofija ni imela denarja za obnovo Betnave
Nekdanji član in predsednik uprave Gospodarstva Rast Dušan Zazijal je nato podrobneje opisal celoten potek odločanja v projektu. Nadškofija si je po njegovi razlagi že dolgo prizadevala za obnovo Betnave, projekt pa je vodil Krašovec, kar naj bi bilo za hierarhijo znotraj gospodarske uprave razumljivo.

Ob tem so si sprva obetali sredstva od ministrstva za kulturo, ker to ni bilo izvedljivo, so kandidirali za evropski denar prek razpisa ministrstva za gospodarstvo.

Nadškofija se je zaradi pomanjkanja denarja v te namene za posojilo dogovorila pri Raiffeisen banki, kjer jim je bilo rečeno, da nadškofiji neposredno denarja ne morejo več posoditi, zato je padla ideja o tem, da bi posojila najeli uslužbenci kot fizične osebe. Čigava je bila ideja, Zazijal tokrat ni vedel povedati.

Pri realizaciji projekta so najprej želeli sodelovati s podjetjem Granit, s katerim so imeli že dobre izkušnje, a v posel niso želeli vstopiti kot investitor. Zaradi krize so se namreč v nadškofiji že začele pojavljati finančne težave, zato se njenemu vodstvu ni zdelo primerno, da bi projekt financirali sami. Pozneje jim je uspelo priti do Vegrada, s katerim je prvi stik po Zazijalovih besedah vzpostavil Krašovec.

Obnovo Betnave so vodili v Vegradu
Po dogovoru sta se Krašovec in Zazijal umaknila bolj v ozadje in zgolj vsebinsko bedela nad vsem skupaj, je povedal Zazijal, medtem ko so glavno vlogo, vodenje projekta in pridobivanje evropskega denarja, prepustili Vegradu.

Ta bi moral tudi odkupiti lastniške deleže dotedanjih lastnikov. Prvotne lastnike je medtem na papirju zamenjala peterica duhovnikov, a se to tudi zaradi težav velenjskega podjetja nikoli ni zgodilo.

Zazijal je še povedal, da se je direktorici Vegrada Hildi Tovšak z izvedbo zelo mudilo, saj naj bi iz vladnih krogov izvedela, da lahko zmanjka denarja, gradnje pa še niso začeli. "Na to smo opozarjali, žal pa je projekt pozneje šel v smeri, v kateri je šel, nam pa so ves čas zagotavljali, da je vse v redu," je dejal Krašovčev tedanji najpomembnejši sodelavec v gospodarski upravi mariborske nadškofije.

Tožilec Krašovcu, ki krivde ne priznava, sicer očita, da je septembra 2009 psihološko vplival na nekdanjo direktorico družbe Betnava Dragico Marinič in vodjo mariborske nadškofijske službe za investicije in vzdrževanje Antona Ekarta, da sta z nekdanjim gradbenim nadzornikom Vegrada Karlom Bogatinom ponaredila dokumentacijo in z njo od gospodarskega ministrstva za dvorec Betnava pridobila 1,7 milijona evrov evropskih sredstev.