Slovenski kazenski zakonik za najhujša naklepna kazniva dejanja predpisuje kazen do 30 let zapora. Smrtna kazen, ki jo v nekaterih državah sveta še vedno izvršujejo, je pri nas že desetletja odpravljena. Zadnjega obsojenca so v Sloveniji usmrtili leta 1959, nadaljnjih trideset let pa je veljal moratorij na izvrševanje smrtne kazni. Ta je bila z ustavnim zakonom odpravljena leta 1990. Do leta 1999 je bila tako najstrožja zaporna kazen 20 let, ki so se jo tedaj odločili zvišati na 30 let.

Po kakšnem postopku se dosodi tako visoke zaporne kazni in kakšno je stanje v slovenskih zaporih, si lahko preberete spodaj.

Uspešno delo policije, stalnost kaznivih dejanj
T. i. kazniva dejanja zoper življenje in telo so po statistiki slovenske policije leta 2005 v primerjavi z letom prej upadla, umori, denimo, za okoli 13 odstotkov. Delež preiskanih umorov pa se je lani v primerjavi z letom 2004 rahlo zvišal in znaša prek 95 odstotkov. Število kaznivih dejanj se med letoma bistveno ne razlikuje.

Obsojenci se lahko po izreku sodbe drugostopenjskega sodišča pritožijo na vrhovno sodišče, ki ugotavlja morebitne procesne in materialne napake, sicer pa potrdi odločitev sodišča.

Vrhovni sodnik Branko Masleša pravi, da se najvišja kazen – 30 let – dosodi le v izjemnih primerih za najhujša naklepna kazniva dejanja. Prepričan je, da pritisk javnosti na sodišča ne vpliva, saj ta odločajo neodvisno. Sodniki so vezani na zakone, in ne na trenutno razpoloženje javnosti; pri odmeri kazni upošteva olajševalne in obteževalne okoliščine, kot jih predvideva zakon.

Masleša ugotavlja, da se število storilcev kaznivih dejanj v zadnjih letih bistveno ne spreminja, opaža pa nekaj več primerov množičnih umorov, ki so se sicer pojavljali zelo redko.

Težek prehod s prostosti v zapor
Ko izčrpajo vsa pravna sredstva, se pravnomočno obsojene osebe znajdejo v ustanovah za prestajanje kazni. Zapor pomeni za marsikoga stresno situacijo, ranljivejši pa se odzovejo s poslabšanjem duševnega stanja.

V takšnih primerih je zapornikom omogočena strokovna pomoč; pri blažjih oblikah duševnih motenj svetovalne pogovore z zaporniki opravlja zavodsko strokovno osebje, pri hujših pa je zapornikom na voljo psihiatrična oskrba. V najhujših primerih je lahko zapornik z duševnimi težavami tudi sprejet v bolnišnico. Vsaka oseba, ki je na novo sprejeta v zapor, je zdravniško pregledana in ocenjena glede nagnjenosti k samomoru. V zaporih so samomori, statistično gledano, namreč desetkrat pogostejši kot na prostosti.

Tri četrtine kazni pred možnostjo izpustitve
V največjem slovenskem zaporu na Dobu je na prestajanju tridesetletne zaporne kazni šest zapornikov. Obsojenec mora prestati najmanj 75 odstotkov kazni, kar pomeni 22 let in pol, preden lahko zaprosi za pogojni odpust, kar na upravi za izvrševanje sankcij označujejo kot predolgo obdobje, saj obstajajo med zaporniki pomembne razlike.

Zapori tudi izvajajo posebne programe za obsojence, ki so odvisni od alkohola ali mamil, med drugim tudi priprave na odpust. Čeprav ni bila opravljena raziskava uspešnosti programov, pa na podlagi izkušenj pristojni predvidevajo, da imajo obsojenci, ki v njih dejavno sodelujejo, veliko več možnosti za boljšo družbeno vključenost po prestani kazni, s tem pa je tudi povratništvo manj verjetno.

Trenutno stanje ni preveč rožnato
V slovenskih zavodih za prestajanje kazni je trenutno zaprtih 1.300 ljudi ob zmogljivosti 1.116, kar pomeni, da so zapori zasedeni 116-odstotno, ljubljanski celo 184-odstotno, zapor na Dobu pa 155-odstotno.

Na upravi za izvrševanje kazenskih sankcij menijo, da je sicer prezasedenost obremenilna za nekatere zavode, paznikov pa primanjkuje tako rekoč povsod, saj poskušajo z različnimi ukrepi obremenitve enakomerneje razporediti med vse zavode. Od trenutno odprtih 470 mest jih je zasedenih od 455 do 465; glede na potrebe dela pa bi skupaj potrebovali 561 paznikov in 20 do 25 strokovnih delavcev. Z naraščanjem števila zaprtih oseb se namreč povečuje tudi število nalog.

Premalo paznikov – velika nevarnost
V trenutnih razmerah se pogosto dogaja, da pazniki delajo čez meje polnega delovnega časa, pa tudi prek zakonske omejitve. Med zaposlenimi je tako že opaziti znake utrujenosti in izgorevanja, kar delovne razmere še poslabšuje, negativno pa vpliva tudi na varnost. Zaradi utrujenosti in stresnosti je večja tudi nevarnost subjektivnih napak.

Jasna Grgič