Zorlak je v pričanju pojasnil, da je 13. oktobra 2008 ponoči peljal bratov starodobnik na nekaj sto metrov oddaljeno parkirišče. Ko je prišel do križišča, kjer se je nekaj trenutkov pozneje zgodila prometna nesreča, je gorela rdeča luč, zato se je ustavil. Povedal je, da je, ko se je prižgala zelena luč, speljal, to pa je vse, česar se spomni.

Zorlak ima težave s spominom
K zavesti je prišel 40 dni po nesreči. Od nesreče ima velike težave s spominom. V bolnišnici ga je dvakrat mesečno obiskoval slovenski konzul, s pomočjo slovenskega veleposlaništva pa je odšel tudi na zdravljenje v zdravilišče, kar se mu je zdela prijateljska gesta. Za konzula, čigar imena se ne spomni, je Zorlak našel samo pohvalne besede, nase pa je prevzel tudi del odgovornosti, ki bi jo morala Voduškova.

Povedal je tudi, da so mu pisma podpore pošiljali slovenski zunanji minister, novi slovenski veleposlanik v BiH-u, posamezni slovenski državljani, Voduškova, ki jo je na tokratni obravnavi videl prvič in mu je segla v roko, pa se ni nikoli oglasila.

Preživlja se z materino pokojnino
Pojasnil je, da ga pestijo bolečine zaradi nepravilno zaraščenih reber, šivanih jeter in pet milimetrov premaknjenega kolena. Prav tako je nezmožen za delo. Pred enim letom je namreč skušal en mesec delati, a ni šlo. Ne more namreč več kot štiri ure stati na nogah, tako da se preživlja s pomočjo materine pokojnine, ki znaša 150 evrov na mesec.

Voduškova in njen odvetnik Janez Koščak izjav nista želela dajati, tožilec Boštjan Valentinčič pa je opozoril, da je treba Zorlaka upoštevati kot oškodovanca in pričo obenem. Zorlakovo pričanje je ocenil kot verodostojno, čeprav je ob tem pristavil, da je popolnoma razumljivo, da se dogodka ne spomni tako, kot bi se ga morda, če bi bil lažje poškodovan. Naslednja obravnava bo 15. junija.