Nelson Mandela se je v zgodovino zapisal kot eden največjih ljudi. Bil je politični zapornik, toda to ni bil edini ali glavni razlog, da ga svet prepoznava kot rešitelja Južne Afrike, kot vzor vsem ostalim. Štela je njegova drža in vse, kar je storil tudi po prihodu iz dolgotrajnega ujetništva.

Mandela je bil več kot dober politik. Bil je moder državnik, ki je vodil in bil vzor mnogim njegovim sodelavcem pri tem, kako preprečiti državljansko vojno med temnopoltimi in belimi prebivalci Južne Afrike. Sam, žrtev apartheida, ki mu je vzel polovico življenja v najbolj aktivnih letih in prikrajšal njegove otroke za očeta in ženo za moža, se je kasneje osebno srečal z najpomembnejšimi osebnostmi režima apartheida, pri čemer je vedno poudarjal, da jim osebno odpušča in kako pomembno je, da se spravijo. »Pogumni ljudje se ne bojijo odpustiti, zavoljo miru«, je poudarjal ob teh priložnostih. Neštetokrat, dokler njegov glas ni dosegel večine prizadetega temnopoltega prebivalstva, ki je v času apartheida izgubilo svoje najbližje, ki so jim uničili življenja, jih pohabili telesno in duševno. Bolečina, ki jo je utrpela njegova takratna žena Winnie Mandela, je na njej pustila tako globoko sled, da se je težje odrekla nasilnemu uporu in je celo močno vplivala na intenzivnost nasilnih dejanj ANC v času, ko je bil Mandela v zaporu. Tudi zaradi razhajanj v politični poti po njegovem prihodu iz zapora sta se njuni poti razšli.

Na televizijskem soočenju na prvih demokratičnih volitvah leta 1994 se je Mandela soočil s protikandidatom de Klerkom. De Klerk je bil po mnenju številnih analitikov v nastopu boljši, Mandela pa je naredil nekaj, kaj je de Klerka presenetilo: ponudil mu je roko in s tem postal moralni zmagovalec. Volitve je dobil z 62 odstotki glasov.

V svoj kabinet je postavil široko koalicijo. Poleg članov ANC je na ministrska mesta imenoval člane belske Nacionalne stranke, zasedli so položaje ministrov za kmetijstvo, okolje, energijo, notranje zadeve, njegov predhodnik de Klerk pa je postal njegov namestnik. Nista imela lahkega odnosa, drug do drugega sta bila nemalokrat kritična, a vedno sta pazila, da nista prestopala meje, ko bi v množicah vzbudila čustva, ki bi lahko prerasla v nove napetosti.

Madiba je svoj predsedniški mandat posvetil predvsem vprašanju, kako doseči spravo med temnopoltimi in belimi prebivalci. Nadziral je delo Komisije za resnico in spravo, ki je pod vodstvom nadškofa Desmonda Tutuja preiskovala zločine, ki sta jih v času apartheida izvajali obe: vlada in ANC. Niso želeli mučenikov, zato je komisija v zameno za izpoved zločinov vsem, ki so jih izvajali, a jih pred komisijo v celoti priznali, podelila amnestijo. Le tako je bila mogoča katarza, ki zadosti obema stranema.

Predvsem pa Madiba ran, ki jih je apartheid pustil na njegovem ljudstvu, ni izkoriščal za boj za oblast. Ni delal spiskov ljudi. Ljudstvu je pomagal, da se spravi, kar je, kot je dejal, »pomagalo, da se od preteklosti premaknemo naprej, v sedanjost in prihodnost.«

Če mislite, da je ta zapis odpiranje nečesa, kar je mimo, kar ni pomembno, se motite. Množica privržencev Janeza Janše so ljudje, katerih družine, sorodniki, prijatelji so utrpeli rane, ki niso zaceljene. Bolečine prenašajo iz roda v rod in dokler ne bodo imeli voditelja, ki ima dovolj poguma, da odpušča zavoljo miru, sprave ne bo. Ljudstvo lahko spravijo voditelji, kakor ga lahko tudi razdvajajo.

Kot državljanka, ki je prebrala sodbo Janši in tudi vsa ločena mnenja ustavnih sodnikov, nisem prepričana, da je sodba vodotesna. Nisem pravnica, zato težko sodim, si pa želim, da bi sodbo razumela kot neizpodbitno dejstvo z dokazi. Da bi vedela, kako vedo, da je Zagožen o poslu obveščal Janšo. Lahko verjamem, da ga verjetno je, glede na tesen odnos, ki sta ga imela, sploh če je bil del denarja, kot dokazujejo listine, namenjen za stranko. Ker pa res ne želim živeti v državi, kjer bi bil nekdo v zaporu le en dan, če mu dejanja ne moreš dokazati, upam, da bo primer čim prej na vrhovnem, in če je potrebno, tudi na evropskem sodišču obravnavan tudi vsebinsko, ne le procesno in da mi bo dokaz, ali je Zagožen o poslu in provizijah obveščal Janšo, popolnoma jasen.

Ne glede na to, ali je obljubo nagrade sprejel, kot pravi pravnomočna obsodba, ali da tega dejanja ni bilo, kot pravi Janša, je to material za soljenje ran precejšnjega dela tega ljudstva.

Modrost državnika, kot je bil Madiba, Slovenija potrebuje na obeh straneh. Pri nas ga še nisem videla.

»Sprava pomeni sodelovati skupaj pri popravi dediščine pretekle nepravičnosti.« (Mandela, December 1995)