Ste torej res pregledali liste novoizvoljenih? Koga pogrešate? Tu je nekaj bolj prepoznavnih, za katere največ štiri leta ne boste slišali (nič zakonodajalskega): Majda Potrata, Andreja Černak Meglič, Srečko Meh, Mirko Brulc, Matevž Frangež, Samo Bevk, Ljubica Jelušič, Jakob Presečnik, Zvonko Černač, Andrej Vizjak, Alenka Jeraj, Dragutin Mate, Mitja Meršol, Maša Kociper, Ivan Vogrin, Jožef Jerovšek in Franc Pukšič. Zadnja dvojica si vsekakor zasluži vsaj častno omembo, saj se iz poslanskih klopi poslavlja po skoraj dveh desetletjih.

Slaba dva odstotka sta manjkala, da bi Miro Cerar zrušil rekord LDS-a iz leta 2000, ko je stranka pokojnega Janeza Drnovška prejela podporo 36,2 odstotka volilnega telesa in 34 parlamentarnih sedežev. Celo dva manj kot včeraj SMC. Opomin vseeno ni odveč: nekateri takratni komentatorji so LDS-ovo zmago s preloma tisočletja okarakterizirali kot "pošastno". Kako torej za Google in zgodovino označiti 36 stolčkov najverjetnejšega mandatarja, osmega v zgodovini demokratične Slovenije?

36 (SMC) in 6 (ZL) ter nekaj drugih mandatov ste podelili listam in ljudem, ki jim do včeraj ni bilo mogoče pripeti političnega, vsaj ne v obliki opolzkih psovk. Je pa bolj smiselno ohranjati trezen pogled na prihodnost. SLS, stranka, ki je korenine vrasla globoko v slovensko bit, je že napovedala, da bo upe položila v oktobrske lokalne volitve. Hvalevredni načrti. Ki jih je treba dopolniti: zadnje lokalne volitve so minile v znamenju preboja lokalnih list, ki so na državni ravni prejele okoli 38 odstotkov glasov.

Podpora etabliranim, vsedržavnim strankam je, špekuliram, od takrat še bolj skopnela. Kar pa npr. Franca Pukšiča nikakor ne bi smelo odvrniti od nove županske kandidature v destrniški občini, ki jo je s široko koalicijsko podporo in bojda uspešno vodil vse do zakonske desiamizacije županskih in poslanskih funkcij.

Treba pa je v trenutnem volilnem zanosu opozoriti: marca 2014 je minister Virant predstavil predlog sprememb in dopolnitev zakona o lokalni samoupravi, ki so med drugim opredeljevale pogoje za odpoklic župana. Obstale so v predalu, bile pa so primerna priložnost za pragmatizacijo odnosa med državo in lokalno skupnostjo, ki se prepogosto ujemata v perverzno igro lovljenja ravnovesij med pomanjkanjem dolgoročnih vizij in kratkoročnih političnih agend.

Pred Mirom Cerarjem kot najverjetnejšim mandatarjem je kopica izzivov. In predvsem strateški politični vprašanji: prvič, kdo bo finančni minister in, drugič, ali cilja na ustavno ali (le na) absolutno večino? Trden mandat je vedno dvorezen in krhek. Lokalne volitve 3. oktobra lahko z nakazano nadaljnjo pršitvijo političnih silnic služijo kot zahrbtnen kos ostaranega mesa in brusilo v enem. Takrat bomo tudi nekaj bliže odgovoru o tem, ali je Miro Cerar, poleg drugih "enigmalij", le preobrušen vegetarijanec. Do takrat je vsekakor prepričljiv zmagovalec.