Prva med njimi je neuspeh povezovanja na levi sredini, ki je tudi po jasnem sporočilu evropskih volitev ostala ujeta v boju za primat na istem političnem polu. Strank s podobnimi programi je preprosto preveč. Ker se na državnozborskih volitvah glasovi na koncu zbirajo pri najverjetnejših zmagovalcih, je že zdaj jasno, da večina ne bo prestopila parlamentarnega praga. Za oblikovanje vlade bo očitno ključen izid tekme med strankama Alenke Bratušek in Zorana Jankovića. Če bodo jeziček na tehtnici, ki bo omogočal nastanek nove koalicije, glasovi poslancev Pozitivne Slovenije, se lahko ponovijo zapleti iz prejšnjega mandata, ki so se končali z novimi predčasnimi volitvami.
Druga neznanka so pretresi na desnici. Odhod Janeza Janše v zapor ni preusmeril glasov k obema konkurenčnima strankama. Nasprotno. SDS do skrajne meje mobilizira svoje volilno telo, stranki NSi in SLS pa sta v precepu. Če se javno odrečeta voditelju desnice, bosta tarči neusmiljenih javnih napadov, kar ju lahko celo potisne pod parlamentarni prag. Če ostaneta previdno nevtralni, sicer lahko računata na glasove zmerne desnice, vendar bosta v kampanji na obrobju javne pozornosti. Kako se bodo razporejali glasovi na desnem političnem polu, je v resnici največja neznanka julijskih volitev.
Tretja politična zanka bo – pričakovano – prodaja družinske srebrnine in polemika o nacionalnem interesu. Po naključju zadnja faza nakupa Mercatorja sovpada z vrhuncem volilne kampanje. Tu očitno svojo priložnost, poleg Socialnih demokratov, ki so po zamenjavi na vrhu spet v starih tirnicah, vidi zlasti Zoran Janković, ki že napoveduje množične proteste. Kontroverzna prodaja največjega slovenskega trgovca postaja osrednja predvolilna tema in edina, ki odpira realne dileme prihodnjega mandata. V predvolilnem kontekstu jo bodo seveda stranke uporabile kot sredstvo za prelaganje odgovornosti za zablode druge faze slovenske tranzicije. Začenja se bitka za interpretacijo, ki utegne na novo premešati karte na politični levi sredini, vplivala pa bo tudi na sestavo prihodnje vladne koalicije.
Če se razmere v zadnjih tednih ne bodo bistveno spremenile in če javnomnenjske ankete niso znova zgrešile, lahko na kandidaturo za mandatarja računajo trije politiki – Miro Cerar, Janez Janša in Dejan Židan. Če bo vlado sestavljal Cerar, bo pri tem zagotovo skušal zajeti tudi del desne sredine. Če jo bo Židan, bo nastala leva vlada nacionalnega interesa. Tretja možnost pa je ta hip samo teoretična, ne glede na to, kako se bo odločilo vrhovno sodišče. Razen če zmeda na levici, drobljenje glasov, abstinenca in mobilizacija desnice ne bodo vseh volilnih napovedi znova postavili na glavo. A tudi v tem primeru bi Janša težko našel partnerje, s katerimi bi lahko sestavil trdno koalicijo.
V vsakem primeru je zelo verjetno, da volitve ne bodo prinesle težko pričakovane politične umiritve. Ni izključeno, da ne bo tudi julijsko izrekanje ljudstva samo še ena prehodna faza do nujne konsolidacije in očiščenja slovenske politike. Kljub obljubam, ki jih prvaki tako lahkotno izrekajo na predvolilnih soočenjih, je popolnoma jasno, da so ključne naloge nove vlade že določene. Tako kot je dolžina njenega mandata že zapisana v suhoparnih številkah državnih bilanc.