Potem ko je "grexit" - grški izstop iz Evropske unije, očitno že stvar preteklosti, se vse bolj razvnemajo razprave o "brexitu", morebitnem izstopu Velike Britanije iz povezave. Puščice letijo z obeh strani, tako s celine na Otok kot v nasprotni smeri, in verjetno bomo videli še veliko "petelinjenja", preden se bodo strasti umirile, Britanci pa se bodo le odločili ... kaj? Najverjetneje, da ostajajo del povezave, izhod bi vendarle prinesel preveč nevšečnosti.

Cameron: Tudi če izstopimo, ne bi propadli
Britanski premier David Cameron se spopada s hudimi pritiski najbolj konservativne struje v svoji stranki, ki zahteva, naj še pred parlamentarnimi volitvami leta 2015 razpiše referendum o obstanku države v 27-terici ali odhodu iz nje. V ponedeljek je njihovo zahtevo zavrnil in dejal, da bodo morali počakati do oblikovanja nove vlade. Obenem vztraja, da se referenduma o tem vprašanju sploh ne boji, želi pa, da se ga ne izvedejo, dokler se najprej ne dogovorijo o novih pogojih sodelovanja med Veliko Britanijo in Evropsko unijo.

"Skorajšnje glasovanje o tem, ali smo "notri ali zunaj", bi bila napačna odločitev. Mislim, da veliko ljudi meni, da bi radi ostali v Evropi, a hkrati niso srečni z vsemi vidiki tega odnosa, zato si ga želijo nekoliko spremeniti. To je tudi moje videnje. Velika Britanija sicer v primeru odhoda iz Unije ne bi propadla, a želim si, da ostanemo del povezave, saj je v interesu države, da še naprej sodeluje na enotnem evropskem trgu. Optimističen sem, da nam bo uspelo v pogovorih z Evropsko unijo doseči nekatere spremembe, ki bodo omogočile, da se bomo Britanci v povezavi počutili bolj udobno," je dejal v pogovoru za radio BBC.

Bi se lahko odprla Pandorina skrinjica?
Obenem je zavrnil kritike nemških politikov. Predsedujoči bundestagovemu odboru za evropske zadeve Günther Krichbaum, zaveznik kanclerke Angele Merkel, je namreč nedavno dejal, da Cameronova strategija ni modra in da z njo tvega odprtje Pandorine skrinjice, kar bi ogrozilo stabilnost Evrope. Premierja je obtožil tudi izsiljevanja Evrope.

"Nikogar ne izsiljujem. Velika Britanija, tako kot vsaka druga evropska država, ima vso pravico reči: 'Smo člani tega kluba, še več, smo vidni in pomembni člani tega kluba, in plačujemo visoko članarino za to. Zato se lahko z vso pravico borimo za svoje potrebe in zahtevamo nekatere spremembe," je dejal in dodal: "Tukaj ne gre le za britanski odnos do Evrope, ampak za to, da Evropa kot celota potrebuje spremembe, da bi se še lahko enakovredno kosala v svetovni tekmi tako z Jugom kot Vzhodom. Dejstvo je, da so evropska gospodarstva preveč birokratska."

Miliband: Je kot mesečnik
Čeprav Cameron skrbno izbira besede, pa z njimi ne pomirja niti konservativcev, ki od njega zahtevajo odločnejšo držo in glas za izstop iz Unije, niti opozicijskih laburistov. Vodja laburistov Ed Miliband je premierja tako posvaril, da so njegovi načrti v povezavi s prihodnjimi odnosi med Veliko Britanijo in EU-jem "neverjetno nevarni", obtožil pa ga je tudi, da državo "kot mesečnik vodi k izhodu iz EU-ja". Kritiziral je tudi tolikokrat omenjeni referendum: "To pomeni, da bomo imeli referendum o pogajanjih, ki se sploh še niso začela, z nejasnim časovnim razporedom in neznanim izidom, kar je izjemno tvegano. To je napačna odločitev, ki ni v našem interesu," je dodal.

Nemci izgubljajo potrpljenje
Cameron naj bi svoje jasno videnje o prihodnosti države in njenem odnosu z Brusljem najprej pojasnil v petek na Nizozemskem, nato pa še v govoru na Downing Streetu, napovedanem za 22. januar. Kot je iz njegovih besed razvidno zdaj, njegov namen ni ločitev Velike Britanije od EU-ja, čeprav lahko nehote v skrajnem primeru doseže prav to, temveč da bi na novo opredelil njune odnose, tako da bi državi vrnil del suverenosti, ki jo je v preteklosti predala Bruslju. To bi evropskim partnerjem nedvomno povzročilo velik glavobol, a še vedno manjšega kot odhod.

Nemško stališče glede tega vprašanja bi po poročanju časopisa Spiegel lahko povzeli z enim stavkom: Seveda vas želimo obdržati, a samo zaradi vas ne bomo ustvarili nove Evropske unije. Nemška vlada je tako že večkrat ponovila, da Cameron ne sme pričakovati prevelikega prilagajanja in popuščanja, saj bi to lahko sprožilo plaz raznovrstnih in specifičnih zahtev preostalih članic. Nič čudnega torej, da je neimenovani svetovalec nemške vlade izjavil: "Evropa ni tak dogodek, v katerem lahko vsak počne, kar se mu zljubi. Po koncu vseh razprav se bodo Britanci sami morali odločiti nekaj povsem jasnega - si želijo ostati del EU-ja ali ne."

Zapleteni odnosi s celino
Stanje je resno, opozarjajo poznavalci britanskega političnega prizorišča. A odnosi med Otokom in EU-jem so bili vselej burni. Nekdanji francoski predsednik, general Charles de Gaulle, je dvakrat z vetom preprečil vstop Velike Britanije v takratno Evropsko skupnost, prvič leta 1963, ko je Britance označil za "trojanskega konja" ZDA, drugič leta 1967.

Cameron tudi nikakor ni prvi britanski premier, ki mora poiskati težavno ravnovesje med britanskimi interesi in poglabljanjem povezave Unije. "Železna lady" Margaret Thatcher se je na primer bojevala za britanski rabat in pristop države k enotnemu evropskemu aktu, njen naslednik John Major pa z evroskeptiki ob pogajanju o maastrichtski pogodbi.

A na koncu je vedno prevladal pragmatizem. Tudi tokrat celo v torijskih vrstah poudarjajo, da ni vse tako, kot se sliši. Konservativni politik Michael Heseltine, ki je bil pomemben član vlad Thatcherjeve in Majorja, je nedavno dejal, da večina torijcev, na čelu s Cameronom, želi ostati v EU-ju. "Ne gre za to, kar slišite, gre za tišino večine," je pojasnil. Cameron po besedah lorda Heseltina dobro ve, da Britanija zunaj EU-ja ne more živeti, saj so njeni interesi že tisoč let odločilno prepleteni z evropskimi. Pri tem je spomnil na enotni evropski akt, češ da tudi Thatcherjeva "po naravi ni bila Evropejka", vendar je vedela, da je pristopitev k aktu v interesu Velike Britanije.

Kaj pravijo številke?
Kaj pa pravi ekonomska računica? Ugledni britanski tednik Economist je pred časom takole povzel nekaj koristi od izstopa: država bi prihranila okoli osem milijard funtov letno, ki jih ne bi bilo treba plačati v evropski proračun, ker bi se osvobodila jarma skupne kmetijske politike, bi bila njena hrana cenejša, londonskemu Cityju ne bi bilo treba skrbeti zaradi grožnje evropskega davka na finančne transakcije.

A stroški bi bili po navedbah časnika še veliko večji od koristi. Na primer, Velika Britanija bi izgubila velike prednosti notranjega trga, s šibkejšega položaja bi se morala na novo izpogajati o številnih dvostranskih trgovinskih sporazumih in njena vloga na svetovnem odru bi bila manjša.

Izviren je bil evropski komisar za denarne in gospodarske zadeve Olli Rehn, ki je pomen obstanka Velike Britanije v Uniji ponazoril z zanj značilno nogometno retoriko: "Če bi bil Britanec, bi bil nedvomno raje vezni igralec, kot pa sedel na klopi, saj s klopi kot rezervni igralec še nikoli nihče ni zadel gola."

ZDA si želijo "močan britanski glas znotraj EU-ja"
A bolj kot evropska sporočila je odmevalo "prijateljsko opozorilo" z druge strani Atlantika. Administracija ameriškega predsednika Baracka Obame je namreč javno izrazila zaskrbljenost glede morebitnega referenduma o prihodnosti Velike Britanije v EU-ju in poudarila, da je "močan britanski glas znotraj EU-ja" v ameriškem interesu.