Evropski ministri za delo so dosegli dogovor, ki najdaljši delovni teden v Evropski uniji omejuje na 48 ur.

Direktivi o delovnem času in začasnih delavcih določata, da so mogoča le v soglasju s socialnimi partnerji. V tem primeru je delovni teden lahko dolg največ 60 oziroma 65 ur. Pravice začasnih delavcev se izenačujejo s pravicami stalno zaposlenih, tudi tu pa so izjeme mogoče le v dogovoru s socialnimi partnerji.

Dolgotrajna pogajanja je vodila slovenska ministrica za delo, družino in socialne zadeve Marjeta Cotman, ki je dejala, da direktiva o delovnem času omejuje pretirano podaljševanje delovnega časa in omogoča prilagajanje delovnega časa delovnemu procesu s socialnimi partnerji.

Z direktivo o začasnih delavcih pa se delavcem, zaposlenim preko agencij, zagotavljajo enake pravice kot preostalim zaposlenim od prvega dne njihove zaposlitve.

Nič o času delavca v pripravljenosti
Ministri o drugem spornem vprašanju, času, ki ga delavec, ko mora biti v pripravljenosti na delo, porabi na nedejaven način, niso govorili. Te določbe tako v direktivi ostajajo nespremenjene. Vsaka članica Unije tako sama v dogovoru s socialnimi partnerji določi, ali je ta nedejavni delovni čas plačan. Zdravniki v Sloveniji imajo nedejavni delovni čas plačan.

Dogovor o obeh direktivah so pred Slovenijo skušali doseči že Portugalci, a niso bili uspešni. Pogajanja o direktivi o delovnem času so se začela leta 2004, o začasnih delavcih pa že leta 2002.