Tako meni politologinja Irena Brinar, vodja službe za mednarodne in EU-projekte pri FDV-ju, s katero se je MMC pogovarjal glede vizije predsednika Evropske komisije Joseja Manuela Barrosa, da bi EU postal federacija nacionalnih držav.

Predsednik Evropske komisije Manuel Barroso je včeraj evropske poslance nagovoril, da Evropa potrebuje novo usmeritev ter da se mora EU razviti v "federacijo nacionalnih držav". Kaj naj bi pomenila njegova vizija?

V teoriji poznamo več oblik federacij. Ideja o federaciji evropskih držav se je pojavila že na samem začetku, petdesetih letih. Vendar je bil potreben določen čas, da je ta razprava postala sprejemljiva za voditelje evropskih držav. Pred desetletjem smo se pogovarjali o evropski pogodbi za ustavo in takrat ideja o federalizaciji evropske integracije ni bila sprejeta.

Zgodovinske okoliščine so bile tedaj temu nenaklonjene, ker so države videle lastni razvoj v večji meri v okviru lastnih meja in pristojnosti kot pa v okviru neke bolj integrirane evropske združbe držav. Zdaj so se zaostrile politične, gospodarske in finančne razmere in to je postala ena izmed opcij, ki jo je treba natančno preučiti, v kakšni obliki naj bi bila realizirana, da bi našli izhod iz tega "patpoložaja", v katerem se je evropska integracija znašla v zadnjih dveh letih.

Vodja evropskih liberalcev Guy Verhofstadt, ki zagovarja nekakšne "združene države Evrope", je povedal, da Evropa ne potrebuje federacije nacionalnih držav, temveč bolj nadnacionalno zvezno unijo evropskih državljanov.
Ideja federacije ali federalizacije evropske integracije, ki se imenuje Evropska unija, je mogoča v več različnih variantah. V federalistični teoriji poznamo različne oblike federacij z različnimi pristojnostmi, ki jih federalne enote prenašajo na osrednje institucije. Tako poznamo asimetrične federacije, šibkejše federacije, bolj integrirane federacije … To idejo smo premlevali že v nekdanji Jugoslaviji, ko smo se odločali, kakšna federacija naj bi bila. Slovenci smo v Beograd neprestano pošiljali predloge, v kaj naj bi se jugoslovanska federacija preoblikovala. Še vedno bi ohranila federalne elemente, da bi ostala enotna država, vendar z različnimi pristojnostmi federalnih enot.

Tako je zdaj vprašanje, kako kdo razume to Barrosovo idejo o federaciji evropskih držav in kakšno vsebino obesi na to idejo. Predvsem bo treba pogledati vsebino, saj samo poimenovanje neke zadeve še nič ne pove. Tako imamo lahko Združene države Amerike ali pa Rusko federacijo. Oboje je neka oblika federacije, vendar z zelo različno organizacijo in pristojnostmi osrednjih političnih, gospodarskih in finančnih institucij. Podobno bomo morali tudi v EU-ju najti skupni dogovor in konsenz, kako bomo živeli v tej skupni integraciji v prihodnje, pa naj se imenuje Zveza evropskih držav, Evropska federacija nacionalnih držav ali pa Evropska unija kot zdaj. Brez vsebine v ozadju to ničesar ne pove.

Kaj bi večja federalizacija z večjimi osrednjimi pristojnostmi Bruslja pomenila za Slovenijo? Obstajajo številni strahovi, da bi se na račun svoje majhnosti in nepomembnosti izgubila v njej.
Poznamo veliko federacij, kot so ZDA, Zvezna republika Nemčija … Koliko so konstitutivne enote federacije prepoznavne, je med drugim odvisno od notranjega ustroja federacije in koliko te konstitutivne enote ohranijo avtonomije. Vse to je seveda odvisno od skupnega dogovora, kakšna bo organizacija. Po drugi strani pa je tudi odvisno od enot samih. S svojim lastnim delom, pojavljanjem in dejavnostmi postanejo bolj prepoznavne od drugih enot. Vzemimo za primer ZDA. Vsi poznamo Kalifornijo, malokdo pa ve, kaj se dogaja v Montani ali Iowi. Kaliforniji je v isti organizaciji držav uspelo sproducirati mnogo več v mednarodnem prostoru.

Od samih federalnih enot, v evropskem primeru držav, bo odvisno, kako bo posamezna država živela. Veliko bo torej odvisno od nas samih. Dejstvo, da imamo skupni parlament in banko nam v ničemer ne odreka, da ne bi bilo slovensko gospodarstvo bolj prodorno in prepoznavno na mednarodnih trgih. Tako slovenska podjetja, slovenske blagovne znamke, slovenski patenti kot tudi slovensko znanje.

Kako bi večji federalizem vplival na obstoj EU-ja v zdajšnji obliki. V nekaterih državah, kot je recimo v Veliki Britaniji, je precej prisoten evroskepticizem. Ali bi to lahko tudi pomenilo, da bi nekatere države zapustile EU?
Vsaka odločitev je zgodovinsko pogojena. Tako kot smo se odločali o evropski ustavi, pozneje o pogodbi za evropsko ustavo in o t. i. Lizbonski pogodbi, je zdaj težko napovedati, v katerem trenutku bo ta zgodovinska odločitev na mizi evropskih voditeljev in državljanov evropskih držav. Vprašanje je, kakšna bo situacija tedaj in kako se bodo bodisi politične elite bodisi državljani evropskih držav odločili v tistem trenutku. V nekem trenutku je zadeva zaradi zunanjih okoliščin lahko nesprejemljiva.

Toda danes se okoliščine zelo hitro spreminjajo in ljudje enako hitro spreminjajo svoja mnenja o tem, kaj je za vsakega posameznika najbolje. Živimo v turbulentnih časih in v Evropi se ljudje vedno bolj zavedamo, da se EU ne primerja več samo z ZDA, temveč nas bolj skrbijo večja gospodarstva, predvsem na Daljnem vzhodu. Primerjava z ZDA je povsem druga opcija kot primerjava s Kitajsko. Z Američani delimo neke civilizacijske in delovne vrednote. Če se bomo primerjali s Kitajsko glede spoštovanja človekovih pravic, zaščite intelektualne lastnine in delovne zakonodaje, ki je na veliko nižji ravni, bo to pomenilo, da bomo morali spustiti določena merila. V tem primeru se bomo Evropejci počutili ogrožene, kar bo vzrok za precej drugačno odločitev. Evropski skepticizem je lahko plod trenutne situacije v določeni državi in politične propagande določenih elit. Barroso je včeraj zelo dobro povedal, ko je dejal, da evropski voditelji v Bruslju podprejo zadevo, ko pa se vrnejo z letalom na domače letališče, pa obrnejo ploščo. Toda na dveh stolih ne bomo mogli več funkcionirati.

Gregor Cerar