Pri volitvah v Evropski parlament se namreč uporablja tudi preferenčni oziroma prednostni glas, ki daje volivcem možnost, da neposredno vplivajo na izvolitev kandidata oz. kandidatke.

Prav s tem glasom je bil leta 2004 na prvih volitvah po vstopu Slovenije v EU za slovenskega evroposlanca izvoljen zdajšnji predsednik republike Borut Pahor, čeprav je bil na kandidatni listi takratne Združene liste socialnih demokratov (ZLSD), ki ji je predsedoval, šele na zadnjem mestu.

Tako je premagal takratnega nosilca ZLSD-jeve liste Aurelia Jurija in odšel v Bruselj, od koder se je vrnil še pred koncem petletnega mandata, saj je ta potekel, ker je bil izvoljen v državni zbor Republike Slovenije.

Število preferenčnih glasov mora presegati izračunani količnik
Volilni sistem na Evropskih volitvah je torej proporcionalen s preferenčnim glasovanjem – personalizacija volitev, pri čemer imajo volivci možnost vplivati na izbiro kandidatov, ne samo na izbiro političnih strank.

Država v celoti predstavlja eno volilno enoto - delitev mandatov se opravi na ravni celotne države, poslanska mesta pa se dodelijo listam kandidatov po d'Hontovem sistemu.

"Zaradi uveljavljenega preferenčnega glasovanja se mandati ne delijo po vrstnem redu, kot so navedeni na kandidatni listi, temveč so s posamezne liste izvoljeni kandidati, ki so dobili največ preferenčnih glasov, pri čemer se ti upoštevajo le, če število preferenčnih glasov posameznega kandidata presega količnik, ki se izračuna tako, da se število vseh glasov, oddanih za listo, deli z dvakratnikom števila kandidatov na listi," pojasnjuje Državna volilna komisija (DVK).

Kako dati preferenčni glas?
Če volivec želi dati preferenčni glas, obkroži številko liste, ki ji želi dati svoj glas, in še zaporedno številko kandidata, ki mu želi oddati svoj glas.

Če pa noben kandidat na listi ne dobi zahtevanega odstotka preferenčnih glasov, je pri delitvi poslanskih mandatov upoštevan vrstni red, ki ga je določila stranka - to je vrstni red, po katerem so kandati navedeni na glasovnici.

Preferenčni glas v teoriji
Če podeljevanje preferenčnega glasu predstavimo na hipotetičnem primeru z volitev iz preteklih let, gre zadeva nekako takole: stranka ima sedem kandidatov in je dobila tri poslanske mandate. Štirje od teh so dobili preferenčne glasove, trije pa ne. Kandidati so na listi razporejeni po naslednjem vrstnem redu 1. A, 2. B, 3. C, 4. Č, 5. D, 6. E, 7. F.

Vsak, ki je dobil preferenčne glasove, jih je moral zbrati najmanj osem, sicer pa so bili razporejeni takole: A (nosilec liste) - 5 preferenčnih glasov, C osem, d šest, F pa deset preferenčnih glasov. S preferenčnimi glasovi sta tako mandat dobila F in C, izvoljen pa je bil tudi nosilec liste A, saj so se preostali glasovi prenesli nanj.