Govorim seveda o imenovanju 'slovenskega' komisarja v Evropski komisiji. Slovenskega v narekovajih zato, ker naj bi – po črki evropskih pogodb – komisar zastopal vseevropske vrednote in cilje. Tiste, za katere danes, po relativni zmagi skrajno desnih strank, kar je posledično povzročilo pretrese znotraj uveljavljenih strank in strank znanih obrazov, pravzaprav ne vemo, kaj so. Do te mere, da so zdaj voditelji EU dali navodilo, da se te prioritete postavijo za naslednjih pet let. Te bodo zastopali sami in seveda od postavljen in v Evropskem parlamentu bolj formalno potrjen novi predsednik Evropske komisije.

A na Slovenijo ti pretresi na evropski celini, znotraj 'evropske' politike, ki so se ji zamajali demokratični temelji, nimajo prav nobenega vpliva – mi se veselo notranje prepiramo o tem, kdo bo 'slovenski' komisar v Bruslju. Kot opazovalcu domačega dogajanja je to videti kot nekakšno lepotno tekmovanje, razkazovanje političnih mišic in zgolj pozicioniranje pred državnozborskimi volitvami – namesto da se pogovarjamo o vsebini, se po naši stari navadi, kot dobri evropski učenci, osredotočamo na obliko in postopke.

Sam sem pred volitvami v kolumni za ta portal zapisal, da se mi zdi s stališča verodostojnosti evropske politike v Sloveniji (ali če hočete: položaja Slovenije v EU-ju) in zmanjšanja t. i. demokratičnega primanjkljaja med evropsko politično in gospodarsko elito ter evropskimi državljani prav, da se 'slovenski' komisar preizkusi na volitvah. Ni nujno, da na evropskih, čeprav so te bile ta zadnje, a niso v svoji vsebini bile vsebinsko evropske. Nov komisar mora po mojem prepričanju biti politik pravega evropskega kova, saj je funkcija evropskega komisarja pač politična, kot je Evropska komisija politična organizacija. Zadnjih pet let Barrosove komisije je pokopalo idejo evropuristov, da evropski komisarji delujejo zgolj in samo v korist evropske ideje.

Na ta vlak je že pred volitvami skočila skupna lista NSI/SLS, ki je predlagala, da naj evropski komisar pride iz zmagovalne stranke na evropskih volitvah. S figo v žepu seveda, saj so pričakovali tri evropske poslance, dobili pa dva. Tri, največ, je šlo SDS-u, ki zdaj seveda zmagoslavno predlaga svojega nosilca liste. Tudi koalicijske stranke so imele figo v žepu, saj vedo, da bo evropskega komisarja morala imenovati vlada, ki bo na določen dan v drugi polovici julija v Bruselj, čeprav opravlja zgolj tekoče posle, morala poslati ime svojega nominiranca. A so se – kot je videti – malce zakalkulirali glede timinga imenovanja. Ali pa je to bilo namenoma.

Ni pomembno – na ta vlak 'evropske nečimrnosti' so poleg političnih strank zaradi ozkih osebnih interesov skočili tudi predstavniki mladih. V kampanji za evropske volitve je bila verjetno ena bolj izpostavljenih tem brezposelnost mladih, zato so levi in desni mladinci (v duhu novega trenda povezovanja) stopili skupaj in izdali pompozno izjavo za javnost z naslovom: "Evropski komisar iz Slovenije mora izpolnjevati visoke standarde kompetentnosti in mednarodnega ugleda ter osebne integritete."

Tako kot politične stranke so zdaj še oni pristavili svoj lonček k prazni debati o tem, kdo naj bo prihodnji slovenski komisar. Poleg zgoraj omenjenih ključnih lastnosti prihodnjega komisarja so predlagali še eno 'novost': vlada naj predsedniku Evropske komisije predlaga tri imena, on/ona pa naj se odloči. Mogoče so imeli v mislih, da naj predlagamo po enega kandidata iz treh največjih političnih skupin v EP-ju: enega konservativca, pa enega socialista, pa še liberalca, da bo mera dobra. Volk sit in koza cela – krivi pa na koncu seveda ne bomo mi.

In kaj je narobe s takšnim pristopom? Če odmislim, da od prihodnjega predsednika Evropske komisije ne moremo pričakovati, da bo zaradi naše notranje skreganosti za nas sprejemal 'naše' odločitve, je problem v tem, da smo se razprave o prihodnjem komisarju iz Slovenije lotili z napačnega zornega kota – razpravljamo o konkretnih osebah, o njihovih kompetencah in izkušnjah ... (kot da vsi ti posamezniki, o katerih se špekulira, ne bi bili primerni), namesto da bi vodili razpravo o tem, katere so naše največje evropske prioritete, in temu primerno na mesto komisarja predlagali človeka, ki bo to našo prioriteto znal zagovarjati v Bruslju.

Ali drugače, proces imenovanja prihodnjega komisarja iz Slovenije bi morali obrniti na glavo in se namesto špekuliranja s konkretnimi imeni umeriti v tri predhodne faze:

1. Identificirati bi morali prioritete delovanja Slovenije v EU-ju, ki so za nas kot državo ključnega pomena, npr. Zahodni Balkan, promet, kmetijstvo, okolje, turizem ... ne pa da - tako kot zdaj - po vrtičkarsko obdelujemo EU – pri vsaki politiki smo prisotni ' po malem', kar pomeni, da nismo plejerji pri nobeni;

2. Na podlagi teh priroitet bi morali izoblikovati široko zastavljeno strategijo, kako bomo te cilje uresničili – ne neko leporečje, kot ga po navadi pošiljamo v Bruselj, ampak konkreten načrt, kje bo Slovenija znotraj EU-ja čez 10 let. Tak načrt bi bil osnova za delovanje ne samo države in državnih organov kot takih, ampak bi ga morali ponotranjiti vsi. Odražala bi kam, hočemo usmeriti evropska sredstva, vključevati gospodarstvo in lokalne skupnosti, kako delovati kadrovsko doma in v Bruslju, komu podeljevati razvojno pomoč ...

3. In iz vsega tega izluščiti tisto eno najpomembnejšo EU-prioriteto in v Bruselj za komisarja poslati človeka, ki bo to prioriteto tudi najbolj kompetentno zagovarjal. Ki bo razumel to prioriteto ne zgolj tehnokratsko, ampak tudi politično. Ki bo politični plejer na bruseljskem (vedno bolj političnem) parketu.

Vidite razliko od naših dosedanjih razprav? Ne govorimo o ljudeh, njihovih vedno uporabnih in vedno uporabljenih kompetencah in izkušnjah, ampak o tem, kaj kot država želimo in konec koncev zahtevamo od EU-ja. In kako bomo te cilje dosegli – ne samo preko komisarja, ampak tudi preko naših ministrov, pa evropskih poslancev, Stalnega predstavništva Slovenije pri EU-ju ... Povedano drugače: biti moramo oblikovalci, in ne sledilci evropske politike.

Dragana Barbutovskega lahko spremljate tudi na Twitterju.