S katerimi dejavnostmi se bodo morali na Cipru ukvarjati, potem ko je nekoč cvetoči bančni sektor doživel popoln kolaps, bo pokazal šele čas, je v pogovoru za MMC dejal član uprave Gorenja, odgovoren za finance, ki opozarja, da obdobje prilagoditve ne bo lahko in tudi ne hitro. Groznik je bil kritičen do bruseljskega reševanja ciprskega vprašanja, saj je vse potekalo predolgo in nerodno, zato bo skupna cena reševanja znatno višja. Več o pogledih na zlom Cipra, o načinu reševanja in primerjavi s Slovenijo si preberite v spodnjem pogovoru.

Olli Rehn je po maratonskih pogajanjih dejal, da bo zaradi globine finančne krize na Cipru prihodnost za državo in njene ljudi zelo težka. Kaj to dejansko pomeni za ljudi in kaj bo to pomenilo za gospodarstvo?

Pomeni, da se bo življenjski standard velike večine prebivalcev Cipra korenito znižal. Finančni sektor se bo močno skrčil, zaposlitev v bančnem sektorju bo manj in službe bodo slabše plačane. Posledice bo čutil tudi nefinančni del ciprskega gospodarstva, saj bo posojil manj, kar pomeni manj investicij in dodatno zniževanje zaposlenosti …

Kaj dejansko pomeni, da bodo delničarji, imetniki obveznic in lastniki nezavarovanih vlog v banki Laiki ostali brez vsega? Ni bilo nikjer nobene garancije za njihove vloge, ki bodo zdaj financirale napake drugih?

Ne. Praviloma največji varčevalci in imetniki hranilnih vlog in upnikov banke niso zavarovani. Regulatorji in države praviloma podpirajo zavarovalne sheme bančnih vlog samo za manjše varčevalce, ki so praviloma slabše poučeni in imajo manj možnosti za »nadzor« nad poslovanjem banke. Neomejena zavarovanja bančnih vlog so bila začasno uvedena v nekaj državah v preteklih letih, a jih je večina držav tudi že odpravila … Praviloma pa so se v zadnji globalni krizi zvišali zneski depozitov, ki so zavarovani. V Evropi najpogosteje ravno okoli 100 tisoč evrov. Popolno zavarovanje bančnih vlog bi lahko vodilo v še višji bančni moralni hazard in še bolj neracionalno upravljanje bank, saj bi bili bankirji »razbremenjeni« skrbi za zagotavljanje bančne sposobnosti servisiranja lastnih obveznosti.

Treba se je zavedati, da so banke del kapitalističnega gospodarskega sistema, da obstajajo že stoletja in da tako kot za druge gospodarske subjekte tudi zanje velja, da lahko zaradi slabega poslovanja tudi propadejo. In tako kot ob propadu podjetja posledice nosijo tako lastniki kot tudi upniki, je enako tudi pri bankah.

Banke so zaradi svojega vpliva na celotno gospodarstvo sicer pomembnejše in regulatorji so do propadanja bank bistveno bolj pozorni kot do propada drugih podjetij, ampak na koncu velja enaka poslovna realnost tudi za banke. Slabo poslovanje lahko vodi v propad. In prav je tako.

V dogovoru, ki so ga sklenili, je zapisano, da se mora ciprski bančni sektor do leta 2018 prepoloviti in v deležu BDP-ja doseči povprečno velikost v EU-ju. Kaj bo to pomenilo za ciprsko gospodarstvo, ki ga bančni sektor bolj ali manj poganja?

Pomeni, da se bodo Ciprčani morali začeti bolj intenzivno ukvarjati tudi s kakšnimi drugimi poslovnimi dejavnostmi. Katera bodo te dejavnosti, bo pokazal čas, gotovo pa obdobje prilagoditve ne bo lahko in tudi ne hitro.

Zakaj so se v Bruslju odločili, da bodo "sanirali" samo banke? Kaj pa vsa "off shore" podjetja, ki so se večinoma napajala iz ruskega denarja? Zakaj se niso z zahtevami po večji obdavčitvi lotili tudi teh?

Zadeva je povezana, saj off shore podjetja tudi uporabljajo storitve bančnega sistema in ne držijo denarja v kaki off shore nogavici. Ukrep Bruslja je razumeti ravno v dodatnem pritisku na off shore finančne centre, ki služijo tudi na račun držav, iz katerih je denar odtekel. Na vse skupaj lahko gledamo tudi kot na udarec t. i. normalnih davčnih držav davčnim oazam.

Kaj je glavna razlika med reševanjem Cipra in reševanjem Grčije? Zakaj so v Bruslju ubrali popolnoma drugačno pot? Kaj pa to, da so ciprske banke tudi grškim odpisovale dolgove, je tudi to pripomoglo k težavam, ki jih imajo danes?

Seveda ravno izpostavljenost, to so slaba posojila, dveh največjih ciprskih bank do grškega gospodarstva, je povzročilo večino problemov teh bank. Reševanje obeh problemov se niti ne razlikuje tako bistveno v primeru Grčije in Cipra. V prvem primeru so del bremena prevzeli upniki do grške države v obliki znižanja nominalnih vrednosti obveznic grške države. V Grčiji je namreč problem pretirana, glede na pobrane davke, poraba grške države. V ciprskem primeru pa del bremena nosijo upniki, ki so posodili denar bankam, ki so dajala slaba posojila.

Glavno sporočilo pa je, da če želiš pomoč, moraš najprej biti pripravljen na lastne žrtve. V Grčiji to pomeni silovito stiskanje pasu in varčevanje na vseh ravneh. Ciper pa bo v podobno stanje prisiljen posredno z bistvenim upadom gospodarske aktivnosti in posledično nižjimi davčnimi prihodki.

Ciprskemu reševanju na bruseljski način je še najbolj očitati nerodnost pri izvedbi. Vse je potekalo predolgo in nerodno. In zato bo skupna cena reševanja znatno višja. Pametni regulatorji bi se pogovarjali od petka do nedelje in imeli podpisano rešitev do nedelje zvečer. Ne pa skoraj dva tedna, kar je po nepotrebnem vlilo strah varčevalcem v vseh bankah po celotni Evropi. K sreči se je za zdaj vse skupaj končalo brez kakega sistemskega panevropskega navala na banke.

Če dogovora ne bi bilo, bi Evropska centralna banka prekinila izredno likvidnostno pomoč, ki je obe ciprski banki dejansko ohranjala pri življenju, banki bi bankrotirali in po vsej verjetnosti, tako opozarjajo številni analitiki, državo potisnili iz evrskega območja. Kaj pa bi se zgodilo potem? Kaj bi to pomenilo za stabilnost evra?

Sam menim, da cena izstopa kake manjše in relativno ekonomsko nepomembne države morda za evro niti ne bi bila nujno slaba. Mislim, da so to na koncu ugotovili tudi v Bruslju in Nemčiji, saj so Ciprčane po dveh škandalozno nerodnih tednih pogajanj postavil pred zid. In Ciper je moral sprejeti skoraj vse pogoje.

Klub, v katerem se pravila ne spoštujejo, ne more dolgoročno obstati. In ekonomski subjekt (pa naj bo to banka, podjetje ali pa država), ki ni pripravljen najprej sam poskrbeti za racionalizacijo in vzpostavitev vzdržnega poslovno-ekonomskega stanja, tudi ne more računati na neskončno potrpežljivost in pomoč upnikov.

Glede na to, da težavam evrskega območja ni videti konca, lahko podobne ukrepe pričakujemo za kakšno drugo državo članico? Kako pri tem stoji Slovenija, bomo tudi mi potrebovali evropsko pomoč? Ravno danes je v Washington Postu objavljen članek, kjer so zapisali, da bo Slovenija naslednja v vrsti za pomoč.

O tem težko sodim. Dejstvo pa je, da ima Slovenija javnofinančni primarni deficit, kar pomeni, da porabimo kot država bistveno več kot poberemo z davki. In to seveda ni dober obet. Upam, da bomo kot država dovolj zreli, da bomo sami presodili, kaj moramo storiti, da tudi Slovenija ponovno postane vzdržna država.

Menim, da varčevanje vse povprek ni nujno smiselno, pametno varčevanje pa je nujno in neizogibno. Dovolj zreli moramo biti, da se zavemo, da določene stvari, za financiranje katerih smo se odločili v zadnjih desetletjih od samostojnosti, morda niso nujne in da si jih zdaj vsaj začasno ne moremo privoščiti. Še največ pa lahko storimo z ustvarjanjem bolj prijaznega in manj zbirokratiziranega poslovnega okolja ter z agresivnim odpravljanjem različnih malih zakonsko zaščitenih monopolov, s katerimi je Slovenija prepredena. Npr. po številu t. i. zaprtih poklicev smo v evropskem vrhu. Če teh ukrepov ne bomo sprejeli sami po tehtnem premisleku, pa se bojim, da nas bodo v to prisilili upniki, ki ne bodo v neskončnost pripravljeni financirati našega pretiranega državnega trošenja. Pa če nam je to všeč ali ne.