Hrvaška bo imela od 1. julija v Evropskem parlamentu 12 poslancev, pri čemer je Vuljanić edini, ki ne prihaja iz vrst dveh največjih strank, HDZ-ja ali SDP-ja. Svojega evropskega poslanca so tako dobili Hrvaški laburisti - stranka dela. Vuljanić, letnik 1949, po izobrazbi anglist in kroatist, je oster kritik sedanje ureditve Evropske unije. Na izbiro sta dve možnosti, meni. Ali bo EU bančna unija ali unija socialno solidarnih nacionalnih držav in državljanov. Zdajšnji sistem pa ne deluje, opozarja, in če se v bližnji prihodnosti ne bo spremenil, "bodo stvari eksplodirale".

Vuljanić je sicer eden izmed ustanoviteljev laburistične stranke, ki se umešča levo od deklarirano levega SDP-ja, ki pa po njegovem mnenju ne zastopa delavskega razreda, enako pa meni tudi za druge hrvaške politične stranke. Zato ne preseneča, da se bo v Evropskem parlamentu pridružil Evropski združeni levici - Zeleni nordijski levici, najbolj levi grupaciji v EP-ju. Ima sicer akademsko ozadje, je eden izmed ustanoviteljev Tekstilno-tehnološke fakultete Univerze v Zagrebu leta 1990, v njenem vodstvu pa je bil do leta 2003. Evropska birokracija mu ne bi smela predstavljati težav, od aprila 2012 je bil namreč opazovalec v Evropskem parlamentu.

Proces hrvaškega vstopanja v Evropsko unijo je trajal 10 let. Kaj bo na Hrvaškem sledilo 2. julija, občutek dosežka ali razočaranja?
Predvsem dosežka. Glede teh 10 let se lahko v svojem imenu in v imenu precejšnjega dela hrvaških intelektualcev zahvalim Evropski uniji, da nas medse ni spustila po bližnjici, ampak smo morali izpolnjevati pravzaprav težke pogoje. To nam je omogočilo, da naredimo miselni klik in da vidimo, kje pri nas je težava, in da to težavo rešujemo. Prepričan sem, da je Hrvaška danes veliko boljša država, kot je bila pred 10 leti. Razočaranje pa bo gotovo sledilo, ko bodo ljudje dojeli, da skladi EU-ja niso 'šparovček', ki se ga razbije in vsak vzame, kar hoče, ampak da stvari delujejo drugače in da ne bodo potekale tako, kot si to predstavljajo nekateri naivni ljudje.

Na Hrvaškem se je 20 let gradila ideja o neodvisni Hrvaški tudi s pomočjo mita o domovinski vojni. Kako vam je politikom uspelo javnost prepričati, da sprejme delno izgubo suverenosti, ki se bo z vstopom v unijo neizogibno zgodila?
Tako, da je suverenost sestavljena iz malih koščkov, od nje pa se je roke dvigovalo košček za koščkom. Najprej se je dvignilo roke od razvojne suverenosti. Že v letih 1990 in 1991 je bila prva stvar, ki so jo novi lastniki velikih hrvaških tovarn ukinili, razvojni inštituti. Končar, Pliva, Jugoturbina, podjetja evropskega značaja, so izgubili razvojne inštitute, nato pa je propadlo vse drugo. Potem je sledilo propadanje bančnega sistema. Vse banke so postale tuje, ostala je samo Hrvaška poštna banka, ki pa je minorna. Sledila sta vstop v zvezo Nato, za kar smo se odločili prostovoljno, in izguba vojaške suverenosti. In kaj je ostalo? Grb, zastava … česa več se pa ne morem spomniti. To, čemur se zdaj odpovedujemo, pravzaprav ne obstaja. Svoji narodni suverenosti - temu, da jutri ne bomo več Hrvati -, svojemu jeziku, pisavi, zgodovini in književnosti pa se ne odrekamo. To postaja sestavni del evropske dediščine, a ostaja naše. Tako kot je Prešeren še naprej slovenski in nikoli ne bo evropski ali nemški. Ta del suverenosti ni pod vprašajem, od drugih delov pa smo zaradi neuspešne hrvaške politike vseh oblasti od Tuđmana naprej mirno in potihoma dvignili roke že prej.
Medtem ko se je to dogajalo in je zadnjih 10 let hrvaška politika javnost prepričevala, da je EU edina možnost, pa je Islandija Uniji sporočila, da zaustavlja proces približevanja in da želi z evropskimi državami odnose krepiti na drugačne načine. Kaj po vašem mnenju Islandija ima, česar države v naši regiji nimajo?
Veste kaj, če bi mi poznali pravila igre, ki so potrebna za civilizirane države z visokimi demokratičnimi standardi, kakršne nordijske so, in znali te standarde uveljaviti, bi bil jaz prvi proti vstopu v EU, ker tu stvari niso popolnoma jasne. Ne ve se, v kateri smeri bo šel EU, tega ne ve Barroso (Jose Manuel, predsednik Evropske komisije, op. a.), ne jaz, ne vi. A mi teh pravil nismo osvojili. Če smo jih morebiti napisali, jih nismo znali uveljaviti. Politika je vedno imela figo v žepu. Da bi se temu izognili in da bi dobili prava pravila igre ter jih spoštovali, je dobro, da smo v skupnosti držav, ki to znajo.

Govorite o neznani prihodnosti Unije. Kako pa gledate na njeno sedanjost? Gledate na odnose znotraj nje kot na odnose med centrom in periferijo, in če je tako, kakšno politiko bi morala Hrvaška kot del periferije voditi do Bruslja in Nemčije kot centroma?
Razmerja moči so pogojena z gospodarsko močjo, bodisi posameznih držav ali finančnih centrov. Kolikor se država v tej igri znajde, toliko je močna. Kolikor se je Luksemburg znašel, toliko je močan, kolikor se je Malta znašla, toliko je močna. Govorim seveda o malih državah, navsezadnje smo tudi mi mala država. Ne bi rekel, da se v Bruslju, govorim o Evropskem parlamentu, vodijo nekakšne nacionalne vojne. Ko govorimo o prihodnosti Unije, ni težava v spopadu držav, torej katera država bo zmagala. Pravo vprašanje je, ali bo EU bančna unija ali unija socialno solidarnih nacionalnih držav in državljanov. Kar imamo zdaj, je neoliberalna kapitalistična tvorba, ki je nastala na denarju. Najprej se naredi denar, potem se okoli njega zgradi država, kar je odvratno. In če se to v bližnji prihodnosti ne bo spremenilo, bodo stvari eksplodirale, kot pravite, od periferije proti centru. Sedanji sistem neoliberalnega kapitalizma ne deluje. Lahko rečete, da so Grki leni, ne želijo delati, Italijani stalno pijejo ekspreso, Hrvati so tudi nedelavni, a kako to reči za Nemce, Nizozemce, Belgijce, sistem pa tudi tam ne deluje. Tudi tam imate revne, ki živijo na ulici in spijo pod mostovi. Nekaj torej ni v redu s sistemom na ravni celine. In če se bo kaj spremenilo, se ne bo v Sloveniji ali na Hrvaškem, ne bodimo naivni, spremenilo se bo na ravni celine.

Kako nameravate delovati kot evropski poslanec glede na to, da vam sistem v samem bistvu ne ustreza?
Nameravam se pridružiti levi skupini, Evropski združeni levici - Zeleni nordijski levici, in skozi to skupino ter z zastopanjem stališč, ki sem vam jih predstavil, prepričati ljudi, kolikor lahko, da tako ne gre naprej. V opoziciji sem preživel zadnjih 40 let, pa bom preživel tudi tam (smeh). Stvari se morajo resnično spremeniti. Ni treba posebej dokazovati, da to zdaj ni v redu. Že po definiciji ni v redu, vse, kar se dogaja okoli nas, kaže na to, da ni v redu. Slovenci so bili vedno, že v Jugoslaviji in Avstro-Ogrski, znani kot priden, marljiv, resen, varčen, da ne rečem skop narod, pa tudi vam ne gre dobro. Vse slabše in slabše je. Očitno je s sistemom nekaj narobe.

Imate morda kakšne konkretne predloge, kako naj bo EU v prihodnosti zasnovan?
Bolj federativno in veliko bolj solidarno. Družbena solidarnost se je že od nekdaj, že od Babiloncev in Asircev, dosegala z davčno politiko. Preveč je zelo bogatih in zelo revnih. Distribucija družbenega bogastva je nujna. To distribucijo lahko imenujete socializem, državni intervencionizem, popolnoma vseeno je, kako to imenujete, a družbeno bogastvo mora biti drugače razporejeno.

Očitno imamo težave s konceptom solidarnosti. Evropska komisija recimo posojila Grčiji pojmuje kot izraz solidarnosti.
Da, seveda. Bankirji menijo, da je solidarnost, ko vam dajo posojilo, potem vas po olupijo do kosti. To ni solidarnost, to je lopovščina.

Laburisti zagovarjate neposredno demokracijo in nasprotujete privatizaciji družbenega bogastva. Hkrati pa podpirate integracijo v politično in ekonomsko zvezo, v kateri center periferiji pogosto postavlja pogoje mimo demokratičnih načel, pri čemer mislim na trojko, zagovarja pa tudi vsesplošno privatizacijo javnega.
Se strinjam, tu je protislovje. Zagovarjamo neposredno demokracijo, čim večje sodelovanje državljanov pri odločitvah, od katerih so odvisna njihova življenja. Po drugi strani pa nismo niti na Marsu niti na Luni. Živimo v tej Evropi in ne moremo mimo teh integracij. Zunaj njih lahko le ostanemo v stanju, v kakršnem je to, kar se imenuje Bosna in Hercegovina, ki sploh ni država, torej v nekem kaotičnem in zmedenem stanju. Tega ne želimo niti kot hrvaški državljani niti kot laburisti. Politika je iskanje kompromisa in ravnotežja. Najti ravnotežje med tema dvema nasprotjema pa je umetnost. Da bi nam nekakšen center nalagal ne vem kakšne politične in ekonomske poteze ... kaj pa mislite, kdo nam kaj nalaga danes? Ko nimamo niti ene svoje banke, niti enega svojega teleoperaterja v hrvaškem lastništvu in podobno. Ta navodila že tako ali tako prihajajo s teh strani. Laburisti zagovarjajo zaustavitev vsakršne nadaljnje privatizacije česar koli. Ne bi smeli prodati ničesar, dokler ne bomo imeli jasne predstave o tem, kaj sploh hočemo s to državo. Ne boste verjeli, a Hrvaška nima seznama državnega premoženja. Država ne ve, kaj ima, nima seznama nepremičnin, zemljišč, delnic in podobno. Kar laburisti zahtevamo, je, da se najprej popiše, kaj imamo. Potem se skupaj dogovorimo, kaj želimo s tem narediti in na kakšen način gospodariti. Če se dogovorimo, da nečesa ne potrebujemo, ali če ne vemo, kaj s tem početi, potem to prodajmo. Ne pa tako, da damo 50-letno koncesijo za avtoceste, da pokrijemo letošnjo luknjo v proračunu. S čim jo bomo pokrili pa prihodnje leto?

Imenujete se Laburisti – stranka dela, zagovarjate delavske pravice. Kako ustrezno braniti te pravice znotraj obstoječega evropskega ekonomskega sistema, v katerem so delavci primarno strošek?
Žal so delavci primarno strošek v vsakem kapitalističnem sistemu. Ne obstaja kapitalistični sistem, naj bo liberalen ali državni, kjer delavci niso strošek. Naloga kapitalista ali delodajalca je, da zniža stroške, torej da plača delavce čim manj. Na drugi strani pa je naloga sindikatov, da izborijo čim večje plače za delavce. Na tretji strani je država, tukaj pa je ključ. Način, na katerega razmišlja država, mora biti takšen, da je odgovorna državljanom, ne pa bruto družbenemu proizvodu, indeksu industrijske proizvodnje ali Mednarodnemu denarnemu skladu. Večina teh državljanov pa so delavci. Država mora s svojim posredovanjem, z argumentom moči, če želite, poseči tja, kjer želi delodajalec izvleči dobiček na račun izkoriščanja delavca. To je naloga države v sodobnem kapitalizmu.

Ti kapitalisti ob tem grozijo, da bodo zaradi te politike investicije pobegnile iz države.
Katere investicije, kdo investira? Banke, ne? Investira izmišljeni kapital, virtualni kapital, ki pravzaprav ne obstaja. Kaj pa bi se zgodilo, če bi neka država ves svoj denar, s katerim razpolaga, od lokalne do nacionalne ravni in državnih podjetij, vložila v eno banko? Ta bi v tem trenutku postala najmočnejša banka v tej državi in bi diktirala tako kreditno kot investicijsko politiko. Zasebni kapital, ki pa hrvaškega delavca plača 200 evrov za to, za kar bi v Nemčiji dobil 2.000 evrov, pa naj gre. Ne potrebujemo ga.

Če se vrneva na Evropsko unijo. Kako gledate na nasprotja med uradnimi politikami evropskih vlad in institucij ter stališči ljudi na množičnih protestih po vsej Evropi proti prav tem politikam? Na kateri strani boste kot evropski poslanec vi?
Absolutno na strani tistih, ki me v parlament pošiljajo, torej na strani ljudi, ki protestirajo. Na vseh protestih na Hrvaškem sem bil bodisi jaz bodisi stranka. Tako bo tudi v prihodnje. Glede tega sploh nisem v dilemi. Ne more imeti institucija prav, če so na drugi strani državljani, saj ta institucija obstaja prav zaradi njih. Če želijo politične elite in institucije vzgajati ljudi in jih prepričevati, da oni bolje vedo, kaj je v njihovem interesu, naj odidejo v Afriko. Tam so še ljudstva brez vodij, pa naj si vzamejo svoj narod, tega tu pa pustijo na miru. Ljudje imajo vedno prav.
Te evropske institucije, o katerih zdaj govorite, bodo čez nekaj dni postale delno tudi hrvaške. V dneh pred vstopom Hrvaške v Unijo je to glavna politična in medijska tema, po državi boste imeli cel niz proslav. V senci vsega tega pa recimo delavke DTR-ja (Domača tovarna perila, op. a.) že nekaj časa stavkajo in zahtevajo plače ter opozarjajo na uničenje tekstilnega sektorja na Hrvaškem. Očitno bo 30. junija proslavljala predvsem politika.
Tako je, 30. junija bo proslavljala politika in moram reči, da me takrat sploh ne bo na Hrvaškem, odšel bom v Strasbourg. Delno zato, da mi naslednji dan ne bo treba tako zgodaj vstajati, delno pa tudi zato, ker nimam želodca, da bi gledal vse te proslave. To je delo, ne proslava. Delavke DTR-ja, ki stavkajo, že šest mesecev niso prejele plač, podjetje pa ni v stečaju. Podjetje ni propadlo, one pa niso prejele plač. To je nekaj, kar mi kot opazovalcu v Evropskem parlamentu ni uspelo nikomur razložiti. Kako je to mogoče? Podjetje ni v stečaju, delavci pa ne prejemajo plač. Kaj zdaj? To so ta pravila, o katerih sem govoril in zaradi katerih gremo v EU. To je nemogoče. Ali podjetje propade in se razproda ali pa naj dobijo plače.

Naj vas razočaram, Slovenija je v EU-ju že devet let, pa se prav takšne stvari dogajajo tudi pri nas.
Vem (smeh), ampak je to vseeno redko in kaznivo, lahko pa se tudi komu pritožite. Te sirote pa se nimajo komu pritožiti, v središču Zagreba tako stojijo že tri tedne, pa nimajo s kom govoriti. Nihče noče z njimi govoriti. Predvidevam, da v Sloveniji ni tako. Ko ostane nekdo brez plače mesec ali dva, kaj se zgodi? Nekaj se zgodi.

Udeležba na volitvah za Evropski parlament je bila komaj 20-odstotna. Označujete svoj mandat za legitimnega?
Zakonit vsekakor je, ali je tudi legitimen? Nekaj legitimnosti mu vsekakor manjka. Kaj se je zgodilo? Na Hrvaškem imamo dve veliki stranki, ki sta si prizadevali, da bi bila udeležba čim nižja, računajoč na to, da bodo volili njuni strankarski vojaki, zvesti člani strank, in bosta zmagali na volitvah. Druge majhne stranke in neodvisne liste pa tega ne morejo storiti. Tako sta obe stranki, predvsem pa SDP kot vladajoča, storili vse, da se ljudem zagnusijo te volitve, jim sporočili, da niso pomembne in da gredo tja samo nekateri pobrat plače. Ne dobesedno, vendar takšna je bila retorika. Ljudje so jih v precejšnji meri poslušali, zagnusila se jim je takšna oblika političnega izsiljevanja in agitiranja. Laburisti smo pravzaprav edina stranka, ki ji je uspelo pridobiti ljudi, ki niso naši člani. Tako SDP kot HDZ sta prejela manj glasov, kot imata članov, mi pa osemkrat več. Govorimo seveda o majhnem odstotku, a tako je. Ljudje so razočarani nad politiko. Biti politik na Hrvaškem danes je bolj ali manj sramoten poklic. Politika in prostitucija sta približno enako rangirani. Kdor pride na oblast, namreč ne prinese rezultatov. Kdor koli je na oblasti, mi vse slabše živimo. Ko pride desnica, dobro, oni delajo, kar pač delajo, potem pa pride levica, socialdemokrati, in naj bi zacvetelo, a nič ne zacveti. Vse gre samo še navzdol.