Hrvaški politolog Branko Caratan je za MMC dejal, da je vprašanje meje bolj simbolno politično kot realno. O vprašanju LB-ja pa meni, da gre za osvajanje točk na slovenski politični sceni.

Profesor na fakulteti za politične vede in nekdanji hrvaški veleposlanik na Švedskem meni, da je vprašanje Ljubljanske banke pomembnejše, saj je povezano z vstopom v EU. A obe vprašanji, tako LB kot meja, bosta po integraciji Hrvaške v EU "smešni in minorni", meni Caratan.

Na Hrvaškem je v času, ko se pošiljata memoranduma, vprašanje Ljubljanske banke zasenčilo vprašanje arbitražnega postopka. Je razlog za to samo ratifikacija hrvaškega pristopnega sporazuma z EU-jem, ali obstajajo kakšni drugi razlogi?
Mislim, da gre v tem primeru za notranje vprašanje slovenske politike, torej osvajanje točk na slovenski politični sceni, ki je v tem trenutku zelo vznemirjena in neurejena. Zato se je povleklo na dan to vprašanje, ki je zelo staro in nerešeno več kot 20 let. Za Hrvaško je to vprašanje toliko pomembnejše, saj se z njim blokira pristopni proces oziroma slovenska

ratifikacija hrvaškega pristopnega sporazuma z EU-jem. Kar je najpomembnejše, zaradi odpiranja tega vprašanja grozi poslabšanje odnosov med Hrvaško in Slovenijo, ki so za obe državi zelo pomembni. Državi sta veliki trgovinski partnerici, da ne govorimo o turizmu in velikem številu vzajemnih turističnih obiskov. Tu so še neželene politične posledice. V politiki se lahko stvari hitro pokvarijo, težko pa se popravijo.
Kako pa je vprašanje memoranduma, ki sta ga obe vladi poslali v Haag in druga drugi, pomembno za hrvaško javnost?

Vprašanje arbitraže glede meje je na srečo rešeno dobro, saj je prepuščeno arbitražni odločitvi. To malo vznemirjenje, ki se je zgodilo v Sloveniji, je spet igra na slovenski politični sceni med Janšo in koalicijskimi partnerji. Slovenski parlament je na koncu presodil, vse pa se Hrvaške ni dotaknilo. Obe državi sta se namreč zavezali, da bosta spoštovali odločitev arbitražnega sodišča, kakršna koli že bo. Nobena izmed obeh držav ne more ne sprejeti rezultata arbitraže. Državo, ki ne bi uveljavila odločitve sodišča, bi to dodobra diskreditiralo. To se, kolikor vem, v sodobni zgodovini še ni zgodilo. Reševanje vprašanja meja poteka normalno in lahko pričakujemo, da ne bo povzročalo političnih problemov.

A ravno takšne izjave, kot jih omenjate, prihajajo iz Slovenije. Poslanci DZ-ja so namreč sprejeli izjavo, da bo za Slovenijo kakršna koli odločitev arbitražnega sodišča, ki ne bo zagotovila ozemeljskega stika teritorialnega morja Republike Slovenije z odprtim morjem, v nasprotju z mandatom arbitražnega sodišča. Kakšno vrednost ima po vašem mnenju takšna izjava?
Mislim, da nima nikakršne politične vrednosti. Nekoč smo vsi protestirali: "Trst je naš, življenje damo, Trsta ne damo." Trst smo dali. Takšno stališče ima torej samo kratkoročno političnopropagandno funkcijo, dolgoročno pa takšna stališča nimajo nikakršne teže. Slovenija bo tako kot Hrvaška uveljavila odločitev arbitražnega sodišča, saj je to na koncu koncev racionalno in v interesu vsake izmed posameznih držav. Vprašanje meja na morju je v veliki meri politično sprovocirano. Nima nikakršne praktične teže, saj so se Italija, Slovenija in Hrvaška dogovorile o režimu plovbe ob obali, obstaja sporazum o ribarjenju na tem spornem območju, nemoten prehod plovil obstaja že zdaj. Vsa ta zgodba ima bolj simbolno politično težo kot težo v gospodarski in politični stvarnosti.

Med pripravo memoranduma so se v Sloveniji celo znotraj same vlade pojavila nasprotovanja. Del vlade se namreč ni strinjal s predlogom memoranduma, ki ga je pripravilo ministrstvo za zunanje zadeve, in podal svoj, popravljen predlog, s katerim pa se ni strinjal zunanji minister. Prvotni predlog ministrstva je nato potrdil šele DZ. Kako so ta preigravanja odmevala v hrvaški - tako politični kot širši - javnosti?
Ta zgodba o arbitraži o meji na Hrvaškem v tem trenutku sploh ni pomembna. Veliko več pozornosti v hrvaških medijih je bila deležna zgodba o Ljubljanski banki, saj je neposredno povezana z blokado ratifikacijskega procesa. Ta zgodba ima veliko večjo težo in predstavlja veliko večjo prikrito politično nevarnost. Če Slovenija ne bi ratificirala pristopnega sporazuma, bi imelo to težke, rekel bi celo nepredstavljive posledice na odnose med Hrvaško in Slovenijo, na ekonomske interese obeh držav, na pozicijo Evropske unije in na situacijo v regiji. Če namreč Hrvaška ne more vstopiti v EU, kaj bo šele s Srbijo, Bosno in Hercegovino, Kosovom, Makedonijo? Situacija bi se torej dodatno zapletla.
Kako pa je delovala hrvaška politika? So bila nesoglasja pri pripravi memoranduma ali pa je vstopanje v EU na nek način zedinilo politiko?
Mislim, da to drugo. Na hrvaški strani je bilo sicer ob samem glasovanju o arbitraži nekaj zadržanih stališč in poskusov igranja na nacionalistične karte, a to ni bilo močno izraženo. Bolj je bila namreč prisotna neka druga tema, sporazum Račan - Drnovšek. Ta je bil zrušen zaradi hrvaških notranjepolitičnih razlogov. Račanu se je z Drnovškom namreč uspelo dogovoriti ne samo o meji, ampak tudi o nekaterih drugih spornih vprašanjih. A Račan s tem ni šel v javnost, da ne bi oslabil Drnovškove pozicije v Sloveniji, to pa so izkoristili njegovi politični nasprotniki in sporazum zrušili. Tudi na slovenski strani se je to izkoristilo v notranjepolitične namene. Sporazum je bil samo parafiran, ni ga sprejela vlada. Po parafiranju sta začela Kmečka stranka in HDZ direktno rušiti sporazum, ne ker bi bil neugoden za Hrvaško, ampak ker je predstavljalo to dobro priložnost, da se socialdemokrate na oblasti oslabi. Na slovenski strani pa se ni priznalo, da je Račan ta sporazum podpiral. Sporazum je bil precej naklonjen Sloveniji v smislu odrekanja suverenosti nad dobršnim delom morske površine, čeprav ni v realnosti to nič pomenilo. Naj bi veljal ta ali tisti sporazum, ribarjenje in plovba bosta enaka. Razlika bo le v tem, da se bo po določitvi meje vedelo, katera policija bo posredovala, če bo to potrebno. Tu je veliko več politične demonstracije kot pa politične realnosti.
Kaj bi lahko oviralo odnose med Slovenijo in Hrvaško po rešitvi vprašanja Ljubljanske banke in meje? Če ne bo nekega novega spora, se bodo politiki na obeh straneh znašli v novi situaciji, v kateri bi sodelovanje zamenjalo delitve. Katere bi morale biti točke, ki bi dolgoročno povezovale ti dve državi?
Na obeh straneh so močni ekonomski in politični interesi. A ti spori puščajo za seboj precej slabega. Moram poudariti, da sicer ni bilo nobenega incidenta med državljani, a spori vseeno slabo vplivajo tako na ekonomsko menjavo kot medsebojne investicije. Še posebej pa bodo posledice težke, če ratifikacije ne bo. V tem primeru ne moremo niti predvideti vseh mogočih slabih posledic te situacije. Tudi zdaj je politična atmosfera do neke mere poslabšana, a ne nepopravljivo. Če bo slovenski parlament pristopni sporazum ratificiral, mislim da se bo čez nekaj let na ta problem v interesu tako Slovenije kot Hrvaške pozabilo.

Torej ni pričakovati novega spora, ki bi ga lahko izkoriščali obe strani?
Mislim, da ne. Zanimivo je, da v zgodovini med obema narodoma ni bilo pomembnejših kontradikcij. Pred koncem Jugoslavije so slovenski in hrvaški reformirani komunisti zelo uspešno sodelovali in pričakovalo se je, da se bo takšno sodelovanje nadaljevalo. A nato sta se politiki razcepili. Mislim, da sta tako hrvaška kot slovenska desnica precej zaslužni za slabšanje odnosov. Mislim, da so interesi za sodelovanje veliko močnejši od interesov za konfrontacijo. Ko bo tudi Hrvaška del EU-ja in schengenskega območja, bo vsa ta zgodba o meji in Ljubljanski banki smešna in minorna.