Maastrichtska pogodba je začela veljati novembra 1993, s čimer se je začela priprava na enotno evropsko valuto. Maastrichtska pogodba je namreč postavila tudi merila za vstop v evropsko monetarno unijo in temelje za nadaljnjo enotno monetarno politiko. Med drugim določa, da državni dolg ne sme preseči 60 odstotkov BDP-ja.

Pogodba je tudi utemeljila tri stebre Evropske unije, in sicer steber evropske skupnosti, ki je upravljal ekonomske socialne in okoljske politike, steber skupne zunanje in varnostne politike in steber policijskega in pravosodnega sodelovanja v kazenskih zadevah.

Namesto preteklosti pogled v prihodnost
Sistem treh stebrov je ostal do leta 2009, ko je začela veljati Lizbonska pogodba. Ta je vzpostavila novo institucionalno delitev v EU-ju. Med drugim je okrepila moč parlamenta in evropskega sveta. Namesto sistema treh stebrov je po Lizbonski pogodbi EU dobil status pravne osebe, na podlagi katerega lahko podpisuje mednarodne pogodbe in se vključuje v mednarodne organizacije.

Ob 25. obletnici Maastrichtske pogodbe je pred dobrim mesecem predsednik Evropske komisije Jean-Claude Juncker v svojem govoru na maastrichtski univerzi poudaril, da evropskih integracij ne moremo več pojasnjevati zgolj skozi preteklost, temveč tudi s tem, kaj lahko prinesejo v prihodnosti. Obenem pa je poudaril, da so evropske države, glede na to, da je Evropa najmanjša celina, zgolj povezane lahko konkurenčne svetu.