Nekaj osnovnih podatkov. Švica je v skladu s svojo pogodbo z EU-jem smela enako kot druge nekdanje članice za osmerico držav, med katerimi je tudi Slovenija, vse od leta 2004 pa do prvega maja lani uveljavljati sedemletno prehodno obdobje za prost pretok delovne sile, kar je seveda izkoristila. Nadalje v pogodbi piše, da sme Švica ob neskladno povečanem prilivu tuje delovne sile še do leta 2014 podajševati to obdobje za posamezne države, in sicer začasno za eno leto, kar lahko podaljša vedno za eno leto, a najpozneje do leta 2014, ko za vse takratne članice, razen za Romunijo, Bolgarijo in Hrvaško, prenehajo veljati vsakršne omejitve.

V osrednjem švicarskem časopisu Neue Zürcher Zeitung je te dni komentator zapisal, da je to vprašanje za večino teh držav z vzhoda Evrope bolj prestižnega kot pa dejanskega pomena, navsezadnje pa gre pri uveljavitvi tako imenovanega ventila pri švicarskem predsedstvu tudi za pomembno notranjepolitično vprašanje.

Pobrskal sem po švicarski statistiki in prišel do zanimive ugotovitve. Slovenija je seveda daleč od tega, da bi predstavljala levji delež priseljevanja v lanskem letu. Predlani so še z omejitvijo Švicarji dodelili osmerici držav z vzhoda Evrope in Sloveniji okrog 2.000 dovoljenj, v lanskem letu pa skoraj 6.000. Ker je številka presegla desetodstotno rast, so se v Bernu odločiliu za uveljevitev omenjene začasne zavore. In poglejmo to statistiko. V Švici je leta 2010 živelo 2.389 Slovencev, ob koncu lanskega leta pa 2.662, torej 273 ljudi ali 11 odstotkov več kot leto prej. K prirastu za 4.000 oseb iz nove Evrope smo Slovenci prispevali 273 oseb. Najbolj se je statistično povečalo število Islandcev, za 44 odstotkov, sledijo pa večinoma države, ki jim Švica omejuje priseljevanje. Desetodstoten je tudi prirast priseljencev iz Grčije, devetodstoten iz Irske, a Švica zanje, čeprav bi smela, ni uvedla omejitve priseljevanja.

Preglednica izdanih dovoljenj v Švici za leti 2010 in 2011:

*rdeče označene države z omejenim ali znova omejenim priseljevanjem (vir: Švicarski zvezni urad za migracije)

Iz tabele je lepo razvidno, da Slovenija spada že po odstotku v zlato sredino, celo za nekatere države, ki omejitve priseljevanja še naprej nimajo, še bolj jasna pa je slika, ko govorimo o številu priseljencev. Nekaj več kot dvesto ljudi res ne pomeni ogrožanja švicarskega trga dela, kakor trdijo v Bernu, medtem ko so številke nekaterih drugih držav, ki še naprej uživajo neomejeno priseljevanje, mnogo bolj tvegane za ta trg dela. Nemcev se je lani v Švico priselilo več kot 12 tisoč, Portugalcev okrog 11 tisoč, več kot 4 tisoč Francozov in več kot 2 tisoč Britancev. Če so številke skrb vzbujajoče za Švico tudi pri večini vzhodnoevropskih držav, potem to nikakor ne velja za Slovenijo in Češko.

V švicarskih medijih sem zasledil veliko člankov o tem, kako so se odzvale mnoge države. Protestirale so prek svojih veleposlanikov v Švici, jezile so se na srečanjih svojih ministrov s švicarskimi politiki v okviru Evropske unije, javno so se zgražale nad švicarsko odločitvijo, a nikjer nisem zasledil kakšnega slovenskega odziva. Ali smo kaj storili, da bi se s Švico pogodili o tem z bilateralnim sporazumom, saj bodo razumeli, za kaj gre, kajti pri svojih željah v pogajanjih z EU-jem vedno poudarjajo pomen bilateralnega dogovarjanja. Slovenija s Švico deli Alpe, zračne razdalje na skrajnih točkah med državama ni več kot 250 kilometrov, simbolno lahko rečemo, da delimo tudi podobno narodno-zabavno glasbo in številne vrednote. Navsezadnje, Slovenija je vstopila v ameriški brezvizumski program že leta 1997, ko v njem niso bile niti nekatere stare članice Evropske unije. Države, s katerimi nas zdaj primerja Švica, pa so počasi začele vstopati vanj šele pred letom dni, torej poldrugo desetletje za nami. Tudi o tem, kaj smo znali in zmogli nekoč ter kaj naša diplomacija počne zdaj, bi se veljalo zamisliti.

Takšni primeri kažejo, kako pomembno, simbolno, pa tudi dejansko je bilo pri priključevanju k Evropski uniji izpogajati čim več. Pogajalsko smo povsem zatajili, ko je šlo za prehodna obdobja pri pretoku delovne sile, saj nam ni uspelo doseči tega, kar je uspelo Malti in Cipru. V Bruslju so nas potisnili v koš z vzhodnoevropskimi državami, ki so leta 1991 izšle iz sovjetskega bloka satelitskih držav. Ob Malti in Cipru edina v ta blok nikdar ni spadala Slovenija. A ker smo popustili, ceno plačujemo še zdaj, leta 2012. In kar je še huje, še naprej smo kar lepo tiho.

Miran Ališič, Zürich