Strasser je bil januarja lani na prvi stopnji obsojen zaradi prejemanja podkupnine v lobistični aferi, a je bila sodba razveljavljena. Strasser tudi tokrat vztraja pri svoji nedolžnosti.

T. i. lobistično afero so v Evropskem parlamentu zakuhali novinarji britanskega časnika Sunday Times, ki so se pod krinko lobistov z več evropskimi poslanci dogovorili, da bodo ti v zameno za denar poskrbeli za sprejetje določenih dopolnil k evropski zakonodaji na področju financ. Svoje navedbe je časnik podkrepil tudi s skrivaj narejenimi videoposnetki.

Dunajsko prvostopenjsko sodišče je januarja letos razsodilo, da je Strasser pri pogovorih z novinarjema Claire Newell in Jonathanom Calvertom novembra in decembra 2010 terjal "letno plačilo 100.000 evrov za vplivanje na zakonodajo v Evropskem parlamentu". Strasser je na sodišču trdil, da je imel britanska novinarja za ameriška tajna agenta, ki ju je želel sam razkrinkati.

V afero vpleten tudi Zoran Thaler
Vpletenosti v afero so bili poleg Strasserja osumljeni še trije evropski poslanci - Slovenec Zoran Thaler, Romun Adrian Severin in Španec Pablo Zalba Bidegain. Thaler in Strasser sta, ko je zadeva prišla na dan, kot evropska poslanca odstopila.
Thaler se je po vložitvi obtožnice sicer pogodil s tožilstvom in priznal krivdo, zdaj pa ga čaka kazen dveh let in pol zapora ob koncih tedna in 32.250 evrov denarne kazni.
Avstrijska državna tožilka Alexandra Maruna je sicer navedla štiri konkretne direktive, o katerih je Strasser govoril z domnevnimi lobisti in pri katerih naj bi zahteval denar v zameno za amandmaje. Višje sodišče je namreč prvotno obsodbo zavrnilo, ker v njej ni bilo jasno navedeno, za katere konkretne zakonodajne predloge je obtoženi zahteval denar.

Izrekel se je za nedolžnega
Strasser se je izrekel za nedolžnega in vztrajal, da je v sodelovanju z domnevnima lobistoma vedno pazil na "rdečo črto", tudi na posnetku naj bi zatrdil, da njegov glas ni na prodaj. Je pa obramba nekoliko omilila svoje prvotne trditve, da je Strasser domnevna lobista imel za agenta tajnih služb. Ta izraz naj bi bil nekoliko preoster, vendar naj bi v bistvu odseval Strasserjeve pomisleke, je poudaril odvetnik Thomas Kralik.

Kot je zagotovil Kralik, je Strasser že od začetka razpolagal s podatki, ki so nakazovali, da domnevna lobistična firma Bergman & Lynch ne obstaja. Ob tem pa naj bi poslanec zaradi svoje vloge pri sprejemanju sporazuma o podatkih o letalskih potnikih z ZDA jasno nasprotoval ameriškim interesom.