Vse močnejši so glasovi zagovornikov ideje, da bi pogodbo potrdili na referendumu, izvedenem v vseh državah članicah Unije skupaj z volitvami v Evropski parlament junija 2004, na drugi strani pa se oglašajo skeptiki, ki menijo, da evropska ustavna pogodba ni nekaj, kar bi bilo trebna dati v presojo prebivalcem.

Referendum v vseh članicah
"Referendum o ustavni pogodbi mora biti izveden v vseh državah EU-ja, saj je nujen pogoj za večjo demokratično legitimnost Evropske unije," so prepričani pristaši gibanja za referendum o evropski ustavni pogodbi (European Referendum Campaign - ERC), ki želijo doseči, da bi referendum povsod izvedli sočasno z volitvami v Evropski parlament v začetku junija prihodnje leto ter da bi bil rezultat zavezujoč, kar pomeni, da bi ustavno pogodbo lahko sprejeli samo v državah, v katerih bi zanjo glasovala večina volivcev. Prizadevajo si tudi, da bi v državah, ki poznajo samo posvetovalni referendum, izvedli vsaj tega, povsod pa naj bi bilo informiranje javnosti financirano iz državnih proračunov.

Pridružujejo se jim tudi številni člani Evropske konvencije, ki je osnutek evropske ustavne pogodbe pripravila, med drugim njen predsednik Valery Giscard d'Estaing, ki meni, poroča Evropski inštitut za iniciativo in referendum (Initiative & Referendum Institute Europe - IRI), da bi šele odločitev tako velikega volilnega telesa pogodbo dvignila na raven ustave.

Tehnično gledano bi bil "evropski" referendum izvedljiv, saj se predvideva, da bo medvladna konferenca, ki se bo začela oktobra letos in bo imela zadnjo besedo pri besedilu dokumenta, zaključena dovolj zgodaj, da bo ta za podpis nared po 1. maju 2004, ko naj bi se EU razširil z desetimi novimi članicami, in pred volitvami v Evropski parlament mesec dni kasneje.

Močno nasprotovanje referendumom
Na drugi strani ne manjka glasov, ki nasprotujejo kakršnim koli predlogom v zvezi z referendumom. Dvomi, da bi tak referendum sploh uspel, izhajajo iz dejstva, da so vsi dosedanji "evropski referendumi" - sicer izvedeni le v posameznih državah - padli: Danci so zavrnili sprejem Maastrichtske pogodbe (leta 1992) in uvedbo evra (leta 2000), Irci pa so šele po ponovljenem glasovanju leta 2002 sprejeli Pogodbo iz Nice. Poleg tega se predvsem v Veliki Britaniji pojavljajo tudi vprašanja o tem, ali je smiselno ustavno pogodbo, ki po mnenju najglasnejših nasprotnikov pravzaprav ni nič novega, ampak le nekoliko spremenjen skupek že sprejetih pogodb, dati v presojo volivcem.

Javnomnenjske raziskave kažejo, da so volivci v veliki meri naklonjeni zamisli o takem referendumu. V raziskavi Evrobarometra, narejeni neposredno po junijskem vrhu EU-ja v Solunu, je od 25.000 anketiranih iz vseh držav prihodnje razširjene Unije 40 odstotkov vprašanih menilo, da bi bil referendum potreben, za 43 odstotkov bi bil zaželen, ne pa nujen, medtem ko je 12 odstotkov vprašanih referendumu nasprotovalo.

In kakšno je stališče posameznih držav do referenduma?
Države, v katerih bo referendum zagotovo izveden, so po navedbah ERC Irska - v tej državi ga predvideva ustavna ureditev - ter Danska, Francija, Irska, Luksemburg, Portugalska in Španija, v katerih je zaveza referendumu posledica politične odločitve.

"Danci bodo o sprejemu evropske ustavne pogodbe odločali na referendumu, ki bo leta 2004," je pred kratkim napovedal danski premier Anders Fogh Rasmussen, pri čemer ni navedel točnega datuma glasovanja, saj meni, da je treba počakati na konec medvladne konference. Danska se med drugim ukvarja z dilemo, ali naj sočasno volivce povpraša tudi o odpravi danskih izjem od evropske zakonodaje na področju denarne unije, skupne obrambe, sodelovanja v pravosodju ter evropskega državljanstva, s katerimi odstopa od določil Maastrichtske pogodbe.

Tudi Francozi so po poročanju EUobserverja odločeni, da izpeljejo referendum. Že na solunskem vrhu EU-ja junija letos je francoski predsednik Jacques Chirac menil, da bi bil referendum "edina legitimna pot", ki pa bo zahtevala še nekaj političnih pogajanj. S tem se je pridružil podpori referendumu, ki sta jo za različne francoske časnike izrazila zunanji minister Dominique de Villepin ter premier Jean-Pierre Raffarin.

Luksemburški parlament je julija letos sprejel sklep o izvedbi referenduma o evropski ustavni pogodbi, ki pa ne opredeljuje, ali bo ta posvetovalni ali zavezujoč. Luksemburški premier Jean-Claude Juncker je po poročanju ERC-ja zagotovil, da bo odločanje izpeljano hkrati z volitvami v Evropski parlament in da bodo rezultati referenduma zavezujoči. Hkrati z evropskimi volitvami namerava referendum izvesti tudi Španija.

Portugalski premier Jose Manuel Durao Barroso je prav tako napovedal, da bodo Portugalci na referendumu odločali o ustavni pogodbi, s čimer se po izidih junijske javnomnenjske raziskave, poroča EUobserver, strinja kar 84 odstotkov vprašanih, čeprav velja dodati, da večina od 67 odstotkov anketiranih Portugalcev, ki so že slišali zanjo, na vprašanje, ali vedo, kaj piše v osnutku ustavne pogodbe, ni znala odgovoriti.

Širok konsenz o tem, da bi bilo referendum treba izvesti in kjer se bo to najverjetneje tudi zgodilo, je čutiti tudi v Italiji in Sloveniji, kaže poročilo ERC-ja, precejšnja možnost za odločanje prebivalcev o sprejemu nove evropske ustave pa obstaja še v Avstriji, na Madžarskem, v Litvi, na Poljskem in Slovaškem, čeprav v nobeni od teh držav še ni bilo dokončnega političnega soglasja o izvedbi glasovanja.

Poljska nezadovoljna z razporeditvijo glasov
Poljska poleg tega svari pred možnostjo zavrnitve ratifikacije evropske ustavne pogodbe, ker se ne strinja s predvideno razporeditvijo glasov v svetu ministrov Unije. Poljski zunanji minister Jan Truszczynski je nedavno v pogovoru za nemško izdajo časnika Financial Times izjavil, da Varšava na bližajoči se medvladni konferenci ne bo popustila, saj "ne vidi razloga za to, da bi leta 2009 unija prešla na nov sistem odločanja", s katerim bi Poljska izgubila del glasovalne moči in vpliva. "Zakaj bi morali sprejeti nov sistem samo zato, ker je bolj enostaven?" se sprašuje Truszczynski.

Poljski predsednik Aleksander Kwasniewski pa je pred časom opozoril na nesmiselnost postavljanja vprašanja o sprejemu ustavne pogodbe prebivalcem deseterice pristopnic, saj bi bilo potrebnih nekaj let izkušenj, preden bi lahko ti verodostojno odločali o novi ureditvi EU-ja.

Tudi ostale članice in pristopnice ne izključujejo možnosti, da bodo njihovi volivci na referendumu odločili o sprejemu ustavne pogodbe. Kot najmanj verjetna se ta poteza kaže na Cipru, v Grčiji, v Veliki Britaniji ter na Finskem in Švedskem. Na Cipru ustava sicer omogoča izvedbo posvetovalnega, v Grčiji pa zavezujočega referenduma, za kar pa v nobeni od držav ni politične podpore, medtem ko so premierji Velike Britanije, Finske in Švedske, Tony Blair, Matti Vanhanen in Goeran Persson že zavrnili možnost razpisa tovrstnega referenduma.

Evropskega prava še ni
Glede na to da doslej še ni bilo nobenega "vseevropskega" referenduma, se bodo morali njegovi snovalci dogovoriti tudi o pravilih in ustvariti primerno pravno podlago zanj. Strokovnjaki opozarjajo, da do junija 2004 ne bo mogoče ustvariti ustreznega "evropskega" prava, ki bi poenotilo postopek glasovanja v vseh državah, zato bodo v vsaki od njih veljala nacionalna pravila izvedbe referenduma.

Medtem ko je videti, da so politiki dosegli soglasje o dvojni večini - to pomeni, da je za sprejem potreben pozitiven glas večine evropskih volivcev in hkrati pozitiven rezultat v večini držav -, pa so še vedno odprta številna pomembna vprašanja: naj bo referendum v vseh državah posvetovalni ali zavezujoč; kako bodo ravnale države, katerih ustavni red ne pozna te oblike neposredne demokracije ali jo celo prepoveduje; kako oblikovati vprašanje, ki bo na glasovnici; v kakšnem položaju se bodo znašle države, ki bi zavrnile ustavno pogodbo in kakšne posledice bi to imelo za obstoj ustave in Unije nasploh. Študija IRI vsem dilemam navkljub označuje izvedbo "evropskega" referenduma za realno možnost, pristavlja pa, da bo za njegov uspeh treba precej trdega dela.

Seveda pa pred referendumom evropske politike čaka še ključna naloga: na medvladni konferenci bodo morali najti skupen jezik o vsebini ustavne pogodbe, da bodo Evropejci sploh imeli o čem odločati.