Prebivalci Velike Britanije oziroma uradno Združenega kraljestva Velike Britanije in Severne Irske bodo v četrtek, 23. junija, na referendumu odločali o najpomembnejšem vprašanju v zadnjih desetletjih, to je, ali ostati v Evropski uniji (EU), katere člani so od leta 1973, ali pa jo zapustiti?

"Ta odločitev bo določila usodo države, ne samo za pet ali deset let, ampak po vsej verjetnosti za vedno. Odločitev je večja kot kateri koli politik ali vlada," opozarja Cameron. Velika Britanija je sicer leta 1975, to je dve leti po vstopu v takratno Evropsko gospodarsko skupnost (EGS), o obstanku v povezavi že odločala na referendumu. Takrat so državljani s 67 odstotki podprli obstanek v EGS-ju.

Cameron obljubil referendum kot odgovor na kritike EU-ja
In kako so Britanci prišli do točke, ko spet odločajo o obstanku v povezavi zdaj že 28 evropskih držav? Obljubo o referendumu je dal britanski premier Cameron sam na začetku leta 2013, ko je "zagnal" kampanjo za parlamentarne volitve leta 2015. Cameron se je na ta način odzval na naraščajoče kritike EU-ja in njenih institucij, ki so prihajale tako iz njegove konservativne stranke kot tudi iz evroskeptičnega Ukipa (angl. United Kingdom Independence Party). Kritiki so namreč zatrjevali oziroma še vedno zatrjujejo, da si je EU prisvojil preveč pristojnosti, da preveč posega v vsakdanje življenje Britancev, Velika Britanija pa da nima dovolj "besede in teže" v Bruslju. Cameron je nato obljubo o referendumu ponovil po absolutni zmagi na parlamentarnih volitvah maja 2015, kjer so njegovi konservativci (torijci) dobili 331 od 650 poslancev.

Cameron izpogajal "poseben status" Velike Britanije znotraj osemindvajseterice
Po zmagi je na volitvah Cameron Bruslju postavil zahteve za obstanek v EU-ju in nato februarja 2016 v pogajanjih s preostalimi članicami EU-ja "iztržil", kot se je izrazil sam, "poseben položaj" za Veliko Britanijo v povezavi. Glavne točke dogovora se nanašajo na omejitev izplačil različnih dodatkov tujim delavcem, ki v Veliko Britanijo prihajajo iz drugih članic, zaveza, da bo Velika Britanija lahko ohranila funt in da ji ne bo treba reševati držav z evrom, pri čemer pa Velika Britanija ne bo diskriminirana pri pristopanju do enotnega trga, in zaveza, da Britancem ne bo treba sodelovati pri poglabljanju Unije. Cameron je izpogajal tudi t. i. rdeči karton, kar pomeni, da 55 odstotkov nacionalnih parlamentov držav članic lahko blokira s strani Bruslja predlagano zakonodajo. Vse te izjeme bodo seveda veljale za Veliko Britanijo, če na referendumu izglasuje obstanek v EU-ju.

Britanski (in tuji) politični "težkokategorniki" za obstanek
Kdo so torej glavni zagovorniki obstanka (t. i. "bremaina") in kdo na drugi strani odhoda oziroma t. i. "brexita"? Skorajda vsi najmočnejši politični akterji v Veliki Britaniji zagovarjajo obstanek v EU-ju. Med njimi že omenjeni predsednik konservativcev in aktualni premier Cameron, finančni minister George Osborne, vodja opozicijskih laburistov Jeremy Corbyn, novoizvoljeni župan Londona Sadiq Khan, liberalni demokrati, najmočnejša stranka na Škotskem in druga v Walesu, Škotska nacionalna stranka (SNP) oziroma Plaid Cymru. Večina najvidnejših predstavnikov britanskega gospodarstva se prav tako zavzema za obstanek v povezavi. A ne samo britanski, tudi tuji voditelji, kot so ameriški predsednik Barack Obama, visoki funkcionarji EU-ja (Jean Claude Juncker, Donald Tusk), Britancem svetujejo "bremain". Na drugi strani so najbolj goreči zagovorniki kampanje za odhod Velike Britanije iz EU-ja evroskeptiki iz stranke Ukip predsednika Nigela Faragea, nekdanji župan Londona Boris Johnson, med tistimi, ki se nagibajo k odhodu, pa je tudi pet od 21 ministrov iz Cameronovega kabineta (najglasnejši je minister za pravosodje Michael Gove), slaba polovica poslancev konservativne stranke, nekaj laburističnih ...

Dostop do enotnega evropskega trga ključen za britansko gospodarstvo
Argumente zagovornikov obstanka bi lahko razdelili v dve skupini: ekonomski in (geo)politični. Najprej ekonomski, saj je od dobro delujočega gospodarstva odvisna blaginja naroda. In Velika Britanija ima kot članica EU-ja velike ekonomske koristi od enotnega 500-milijonskega trga, ki ga definirajo štiri svoboščine: prost pretok ljudi, blaga, storitev in kapitala. Skoraj polovico britanskega izvoza gre namreč na trg EU-ja, zato bi Velika Britanija ob morebitnem izstopu utrpela negativne ekonomske posledice, v čemer so si različne institucije, od Mednarodnega denarnega sklada pa do OECD-ja, enotne. Po njihovih ocenah bi se britanski BDP zmanjšal za 1,5-9,5 odstotka. Ob "brexitu" bi bilo manj trgovine, manj investicij, manj delovnih mest, revnejša bi bila Velika Britanija. "Enoten evropski trg je eden izmed razlogov, zakaj smo v zadnjih šestih letih ustvarili 2,4 milijona novih delovnih mest in zakaj podjetja iz ZDA, držav Commonwealtha, Kitajske, Indije tako rada investirajo pri nas. Enoten evropski trg je magnet za tuje investicije. Če odidemo, gremo v neznano, edina gotovost je negotovost," opozarja Cameron in kritizira zagovornike brexita z očitkom, da niso predstavili nobenega načrta, po kateri poti bo šla Velika Britanija ob morebitnem odhodu: "Enkrat omenjajo Norveško, drugič Švico, tretjič Kanado in njihove trgovinske dogovore, ki pa so v resnici vsi slabši od tega, kar imamo zdaj." Norveška mora na primer vplačevati v proračun EU-ja, hkrati pa privoliti tudi v prost pretok delovne sile.

Velika Britanija ni več imperij, ki obvladuje pol sveta
Za zagovornike obstanka ni bistveno manj pomemben geopolitični vidik potencialnega brexita. Dogajanje v celinski Evropi zaradi bližine v vsakem primeru vpliva na Veliko Britanijo. Tako je bilo v preteklosti, tako je v sedanjosti in tako bo tudi v prihodnosti. A če bi Velika Britanija izstopila iz povezave, potem ne bi imela možnosti, da sooblikuje politike v EU-ja, saj bi ostala "zunaj sobe" oziroma bi zapustila "okroglo mizo", kjer se sprejemajo odločitve, ki vplivajo na vso celino. Namesto oblikovanja pravil bi se Velika Britanija kot šibkejši partner srečevala z že sprejetimi pravili (angl. rule maker vs. rule taker). Velika Britanija pač ni več imperij, ki je obvladoval pol sveta, ampak je njena teža (bistveno) manjša. In kot taka svoje interese, ki se nanašajo na ohranjanje mednarodnega miru in varnosti, boja proti terorizmu ali organiziranemu kriminalu, lažje in bolje uveljavlja znotraj zveze in ob sodelovanju (izmenjava informacij) z ustreznimi službami preostalih članic. (Globalna) moč in vpliv Velike Britanije sta večja znotraj EU-ja kot zunaj njega. Tudi trgovinske sporazume s preostalimi deli sveta EU sprejema kot celota, torej je močnejši pogajalec kot posamezna država.

Zagovorniki brexita: Tuji delavci "odžirajo" službe
Zagovorniki izstopa, t. i. brexita, v osnovi zatrjujejo, da EU s svojo "birokracijo" ovira razvoj Velike Britanije, da ta več prispeva v proračun EU-ja, kot iz njega dobi, kar je sicer res, a zagovorniki obstanka opozarjajo, da so ekonomske koristi od enotnega evropskega trga precej večje od neto vplačila v evropski proračun, ki znaša približno pet milijard evrov letno. "Za vsak funt, ki ga Velika Britanija vplača v Bruselj, jih dobi deset nazaj," pravijo zagovorniki obstanka. Pomemben del t. i. kampanje "Vote Leave" sloni na dokaj populistični retoriki, ki je usmerjena proti tujim delavcem iz EU-ja, saj naj bi ti "odžirali" delovna mesta Britancem in nižali plače. Toda zagovorniki obstanka vračajo žogico s trditvijo, da gre pri ekonomskih imigrantih za mlade, dela željne ljudi, ki pomembno prispevajo k rasti gospodarstva in ki plačujejo več davkov, kot pa dobijo izplačil iz javnih blagajn. Poleg tega, dodajajo zagovorniki obstanka, si je Velika Britanija februarja izborila omejitve pri izplačevanju dodatkov tujim delavcem.

Brexitu bi sledila mukotrpna pogajanja
A četudi bi Velika Britanija glasovala za odhod, se ta formalno in dejansko ne bi zgodil čez noč. Po 50. členu Lizbonske pogodbe (LP), ki velja od leta 2009, mora namreč država, ki želi oditi, z namero seznaniti Evropski svet. Ta nato pripravi izhodišča za pogajanja o sporazumu o izstopu. Sporazum mora s kvalificirano večino potrditi Svet EU-ja, pred njim pa še Evropski parlament. Pogajanja o izstopu naj bi bila končana v roku dveh let. A ker bi bilo treba odnose definirati na novo, mnogi opozarjajo, da bi trajalo lahko tudi do sedem let, da bi si Velika Britanija izpogajala nov dogovor z EU-jem. Kakršen koli bi že ta bil, pa ne bi prinašal samo koristi, ampak tudi stroške in obveznosti. "Preferenčni sporazum, ki ne bi prinašal nobenih obveznosti, ampak le koristi, je čista fantazija," opozarja finančni minister Osborne. Tudi predsednik Evropske komisije Juncker je že dal vedeti, da v primeru brexita "dezerterjev (Britancev) ne bodo sprejeli z odprtimi rokami".

Izbira med Veliko Britanijo in 'malo Anglijo'
Zdi se, da so argumenti zagovornikov obstanka trdnejši, racionalnejši, temeljijo na ekonomski logiki. Na drugi strani nasprotniki ne ponudijo resne alternative obstanku, ampak nonšalantno navržejo, da bo brexit "pomenil določeno ceno, ki pa jo je vredno plačati". Argumenti zagovornikov brexita temeljijo predvsem na zgodovini (obujanje spominov na britanski imperij) in na domovinskih čustvih (vzeti suverenost nazaj od Bruslja). "Pri referendumu gre za izbiro med na eni strani liberalnim internacionalizmom in prosto trgovino ter na drugi strani nacionalizmom in marginalizacijo. Zato ni naključje, da "bremain" podpirajo zaveznice Velike Britanije, od Avstralije, Japonske do ZDA, "brexit" pa Marine Le Pen in Donald Trump," so zapisali pri vplivnem britanskem poslovnem časniku Financial Times in dodali: "Mi smo Velika Britanija, zdaj ni čas, da se vrnemo k 'mali Angliji'. Naša dolžnost je, da prispevamo k boljšemu in varnejšemu svetu. Glasujte za obstanek."

EU bi "stal in obstal" tudi brez Velike Britanije

A kljub morebitnemu odhodu Velike Britanije iz EU-ja bi ta obstal in preživel. Utrpel bi sicer določene ekonomske (padec BDP-ja) in geopolitične posledice (postal bi šibkejši), saj je Velika Britanija pač ena politično, gospodarsko in vojaško najmočnejših članic povezave. Njen odhod bi bil tudi na politični, simbolni ravni udarec za projekt EU, ki je doslej le rastel in se širil. Najbolj bi ga čutile države, ki so najbolj izpostavljene britanskemu gospodarstvu (Nizozemska, Irska). A še vedno bi bila škoda na ravni EU-ja manjša kot za Veliko Britanijo, ki je pač v tem primeru šibkejši partner in katere trg predstavlja le osem odstotkov izvoza EU-ja. Verjetnost t. i. učinek domin, to je, da bi še kakšna država izstopila, je majhna, saj je cena pač previsoka. EU je le največji trgovinski blok na svetu, gledano v celoti tudi največje gospodarstvo. Pogosto pa se pozablja, da je - poleg ekonomskega napredka članic - EU poskrbel za najpomembnejše - za mir na v zgodovini najbolj nemirni celini, kar je bil tudi glavni cilj očetov evropskega povezovanja. Kot je dejal predsednik Evropskega sveta Tusk, EU ni idealen svet, ampak je najboljši od tistih, ki obstajajo. Kaj je namreč alternativa EU-ju, to je sodelovanju in združevanju evropskih narodov? To je lahko le ponovno tekmovanje nacionalizmov in drugih skrajnih gibanj v posameznih državah, ki so Evropo v preteklih stoletjih že velikokrat pahnili v krvave vojne, v kriznih časih pa spet dobivajo zalet. Zato tako za Britance kot tudi za potencialne druge članice, ki razmišljajo o odhodu, velja zapis v uglednem tedniku Economist. "EU ni popoln, še več, občasno je tudi neznosen klub. A kljub temu je precej boljši kot vsakršna alternativa. Verjamemo, da bi bil odhod Velike Britanije iz EU-ja strašanska napaka. Oslabil bi Evropo in osiromašil Veliko Britanijo, zato je prava odločitev glas za obstanek."

Pred Evropo dolga junijska noč
Kakor koli, javnomnenjske ankete v zadnjih dneh pričajo o izenačenosti obeh taborov. Zato bo treba počakati na zgodnje petkovo jutro, ko bodo prešteli dovolj glasov za odgovor na vprašanje, kakšna bo usoda oziroma pot Velike Britanije. V vsakem primeru pa vso Evropo čaka dolga junijska noč.