Vmesna faza naj bi bila namenjena tistim državam, ki so trenutno brez perspektive o članstvu. Po lastni odločitvi bi lahko vstopile v tesno multilateralno partnerstvo z Unijo. Ta rešitev naj bi razširila spekter operativnih možnosti.

Dober primer za to je Norveška, ki ima z EU-jem podpisanih veliko dvostranskih pogodb, v svojo zakonodajo pa nenehno vpeljujejo evropski pravni red. So tudi v schengenskem režimu, potekajo pa tudi razprave, da bi se vključili v evroobmočje.

Seveda pa je ena od slabosti pri tem ta, da Norveška ne more soodločati pri sprejemanju odločitev EU-ja, ne more pa tudi sodelovati v delovanju evropskih institucij.

Lahko bo stalna oblika povezovanja
Multilateralno partnerstvo se pridružuje dvema obstoječima oblikama sodelovanja - članstvu in sosedski politiki. Sprejeta faza bi lahko postala tudi trajna faza, predvsem pa je namenjena situacijam, ko država nikakor ne more izpolniti pogojev za vstop ali pa je absorpcijska sposobnost Unije premajhna.

Ko misli uidejo na Turčijo
Vsekakor pa ob omenjenem partnerstvu misli kaj hitro ponese na Turčijo, saj se ji je posebno partnerstvo ponujalo že od samega začetka. Za to se je zavzemala predvsem Francija, pa tudi Avstrija. Turčija na drugi strani ne mara posebnega priviligiranega partnerstva, saj je zanjo končni in edini cilj polnopravno članstvo, čeprav si veliko politikov zatiska oči pred na primer očitno neurejenim področjem človekovih pravic.