V intervjuju, ki ga je Potočnik dal za STA, je izrazil prepričanje, da sta bili ključni težavi EU-ja v krizi pripravljenost juga na reforme in pripravljenost severa na iskreno pomoč. "Slovenija bolj pripada državam juga, ki morajo izkazati svojo pripravljenost na strukturne reforme. O tem ne bi smelo biti dvoma," je dejal.

Učinkoviti odgovori na krizo so sicer potrebni, ne pa tudi zadosten pogoj za okrepitev konkurenčnosti Evrope, meni, izpostavil pa je tudi naraščanje števila kriznih žarišč po svetu. "V Evropi se preveč energije porabi za branjenje neubranljivega in premalo za iskanje poti, ki temeljijo na strateškem premisleku in viziji. Prednosti ne izkoriščamo dobro. Prepočasi se prilagajamo izzivom globalizacije in vse bolj ranljivega sveta," je prepričan.

Glede svojih največjih dosežkov pa je izpostavil povezovanje gospodarskih vprašanj z varovanjem okolja in premike v mednarodni dejavnosti. Skrbi pa ga, ker v novi komisiji okolje prvič ni samostojen resor.

"Delovanje podpredsednikov, njihova koordinacijska vloga je dokaj nejasno opredeljena in obstaja skrb, da je to le nadaljnji korak v smeri še večje centralizacije odločanja. Ključne naloge, opredeljene v Junckerjevem pismu komisarju Velli, postavljajo pod vprašaj pomembne usmeritve sedanje komisije na področju varovanja okolja," je poudaril.
V slovenski strankarski politiki preveč slabih potez
Evropska komisija je po njegovem mnenju "kljub značilnostim birokratske institucije in okostenelosti" izjemno učinkovita institucija, a je močna le toliko, kolikor ji je to dovoljeno in je sprejemljivo za članice. "Prepričan sem, da je močna komisija nedvomno v interesu EU-ja in njenih članic, še najbolj v interesu držav, ki imamo v Uniji razmeroma omejeno moč. Skratka, morala bi biti tudi v interesu Slovenije," meni Potočnik.

Na vprašanje, zakaj se ni odločil za domačo politiko, je odvrnil, da je že bil minister v slovenski vladi in tudi vodil pogajanja o pristopu Slovenije k EU-ju. Se pa izogiba slovenskega strankarskega življenja, saj je v njem "preveč tistega, kar težko prenaša: slabih odnosov, stigmatizacije, polarizacije za vsako ceno, populizma ...".

Recept za usmeritev Slovenije k uspešnejšim državam sam vidi v preseganju klientelizma, zakoreninjene korupcije in škodljive naveze med gospodarstvom in politiko, krepitvi vladavine prava in temu namenu podpornih institucij, v strateškem razmišljanju, uveljavljanju konkurenčnih prednosti ter v doslednem delu in zavzemanju za javno dobro. Prav tako se je dotaknil vprašanja Teša 6, ki ga vidi kot zgrešeno naložbo, pri čemer ne misli samo na ekonomski vidik, ker ga premalo pozna, ali na korupcijo, ampak zlasti na to, da gre za strateško napačno odločitev.

Vsak komisar se je moral spoprijemati z očitki o visoki plači
Sodelovanje z Ljubljano sicer vidi kot dobro, a si je včasih celo želel, da bi bili stiki nekoliko intenzivnejši, pa se to ni zgodilo. "Dodam naj še, da od nobene vlade ali njenega predsednika nisem bil izpostavljen nobenim pritiskom, za kar sem vsekakor hvaležen. Tudi to je bil razlog, da sem lahko delo komisarja opravljal po etičnih merilih in standardih, ki se od nas zahtevajo," je dodal.

Tudi odgovorom o visoki komisarski plači se ni mogel izogniti: "Plače v Evropski komisiji so pač visoke, tako kot v vseh primerljivih mednarodnih institucijah. Ne odločamo sami o njih. Za njihovo spremembo bi bilo potrebno soglasje članic. Plače v Evropski komisiji in drugih evropskih in mednarodnih institucijah so take z razlogom. Vsi komisarji smo morali živeti s tem očitkom in tudi bodoča komisarka iz Slovenije bo morala."

Napačna predstava komisarske službe
Podal je tudi svoje videnje zadnjega slovenskega komisarskega poloma. Po njegovem mnenju je bil izvirni greh v tem, da so številni mislili, da je komisarska služba dobro plačana hoja po rdeči bruseljski preprogi. Zadnji dogodki pa bodo, upa, prinesli boljše razumevanje zahtevnosti komisarskega dela in pritiskov, ki so jim pri njihovem delu izpostavljeni. Sicer pa želi vso zgodbo čim prej pozabiti, kljub njenemu koncu pa je še vedno ostal grenak priokus. "A to je moja osebna stvar," je dodal.

Sam želi v prihodnosti ostati v Bruslju, "ker bi rad ostal zvest podpiranju trajnostnega razvoja v evropskem in v mednarodnem prostoru" in ker je to tam mogoče. "A poti so vedno nepredvidljive, tako da ne vem, kaj bo prinesla prihodnost. V Sloveniji pa bom zagotovo več kot v zadnjih nekaj letih. Želim si pravzaprav samo, da bi še naprej pri dobrem zdravju, da bi ob delu, ki ga zagotovo ne bo primanjkovalo, lahko užival z družino in prijatelji ter igral odbojko," je sklenil.