Za nami so tedni, ki so v Bruslju Slovenijo znova postavili na eno najbolj izpostavljenih mest. V tuje medije. Sam sem sicer prepričan, da je vsakršna publiciteta boljša od nobene, je pa res, da je komisarska saga nov dokaz, da se naša država pojavi v soju mednarodne pozornosti le takrat, ko gre kaj hudo narobe ali ko se utegne zgoditi kaj res zoprnega. Ali pa nemara, ko bo slovenska nogometna reprezentanca zavzela Wembley. Kar pa z vidika angleških medijev pomeni prav to, da je šlo nekaj narobe. Malce sem zašel, priznam. Se vračam nazaj.

Alenka Bratušek je morala pasti. Padla je tudi zato, ker se je to lahko zgodilo brez resnejših posledic. Nekdanja predsednica vlade ni imela podpore ne doma ne v Bruslju. Da je ni imela znotraj Evropske komisije, je po neuradnih pogovorih, ki so sledili njenemu neuspešnemu zaslišanju, več kot očitno kriva tudi sama. Pravijo, da bi jo lahko imela. Da je ni imela znotraj Evropskega parlamenta, so nedvomno odgovorni drugi. Ljudje v komisiji ne govorijo, da je Bratuškova bistveno odstopala od še nekaterih drugih zaslišanj. Eden izmed novinarskih kolegov je celo prepričan, da bi, če bi enaka merila veljala za vse, padlo vsaj deset kandidatov. Pa ni nihče rekel in menim, da tudi nihče ne misli, da je bila Bratuškova kaj drugega kot relativno slaba, predvsem pa zelo nespretna na zaslišanju.

Kar je Alenka Bratušek imela, je izjemna podpora Jean-Clauda Junckerja. On jo je izbral, ji prisodil izjemno močan in obsežen položaj in resor v svoji ekipi ter ji stal ob strani do konca. Kaj se je dogajalo v ozadju, bo verjetno tema katere izmed knjig v prihodnosti. No, vsaj upam. Bilo bi kar zanimivo branje. Predvsem tisto o odstopu, ki se je nato zgodil dan pozneje. Mene je pravzaprav fascinirala ta podpora, ki pa jo vseeno lahko poskušamo razložiti na tri načine. Prvi je: Juncker je vedel, da bo nekdo padel. Drugi: Juncker je vedel, da bo padla Bratuškova. Tretji: Juncker je dejansko želel Bratuškovo v svoji ekipi.

To je zdaj zgodovina. Slovenija je v tej zgodovinski in poučni sagi veliko izgubila. Pa ne mislim dobrega imena ali pa ugleda. Razumevanja za politične igrice je v Bruslju več kot dovolj, se mi zdi. Vpliv, ki ga prinaša podpredsedniško mesto v Junckerjevi ekipi. Resor, ki dejansko predstavlja eno ključnih usmeritev evropske povezave. Imeti človeka, ki je pri mizi v najožji komisarski ekipi … Izgubila je predvsem priložnost, da v tej kadrovski bitki izbori še kaj več kot komisarski položaj. Eden izmed diplomatov mi je pred dnevi dejal, da je preprosto največja škoda, da Slovenija razen komisarke in pa njenih nekaj sodelavcev v strukture Evropske komisije očitno ne bo zrinila nikogar novega. Lahko se seveda izkaže drugače, ampak očitno je, da je slovenska politična srenja na primeru Bratušek padla predvsem na izpitu strateškega razmisleka o tem, kaj zares želi s to Junckerjevo komisijo in kaj od nje lahko iztrži. Komisarski položaj je vsekakor pomemben element strateškega razmisleka, a postaviti svoje ljudi na prava mesta znotraj komisije ter sicer evropskih institucij bi morala biti eno ključnih gonil komunikacije z Berlaymontom. V strateškem smislu je bila kandidatura Bratuškove izjemna poteza, ki se je potrdila z izbiro resorja. V političnem in dejanskem smislu je ostala popolna katastrofa. Ne pravim, da mora slovenska politika razmišljati enoznačno, enako o istih zadevah. A vseeno se bo verjetno treba pogovoriti tudi o tem, kaj sploh hoče od EU-ja. Nekatere države načrtno iščejo načine, kako v strukture EU-ja spraviti čim več svojih ljudi. Počnemo to?

Vedno znova sem razočaran nad tem, kako lahkotno jemljejo nekateri evropske institucije, ki jim pripisujejo povsem nepotrebne očitke prisile, pritiska in podobno. Če menite, menimo, da se v Bruslju kreira politika, kroji način življenja, kot ga bomo imeli jutri, potem ne kričite, ampak reagirajte. Sodelujte in spreminjajte. Neka slovenska poslanka v Evropskem parlamentu mi je že pred časom povedala, da ljudje, podjetja, nedvomno zainteresirana javnost očitno nima nikakršnega interesa, da bi skušala prek nje priti do kakšnih zanje nedvomno relevantnih podatkov, skušala vplivati na zakonodajo in podobno. Dragi moji, to ni v redu. To je le dokaz, da ne vemo, kaj bi s to Evropsko unijo in s temi institucijami.

Zdaj smo tam, kjer smo. Na prometu. Ne razumite me napak. Ta resor ni slab. Še zdaleč ne, če pomislimo, kako infrastrukturno podhranjena je marsikje Slovenija. A ta resor še zdaleč ni tako močan, kot je bil tisti prej. To je tisto, kar je Slovenija izgubila. Možnost vpliva in stik z nekom, ki je bliže Junckerju. Res je, komisarji morajo biti vse prej kot zagovorniki interesov držav, iz katerih prihajajo, ampak ne bi se smeli slepiti. Vprašajte Janeza Potočnika, s čim se je ukvarjal v zadnjih letih. Se spomnite posredovanja Ollija Rehna v razpravah med Slovenijo in Hrvaško, plinski terminali … Evropska komisija vsak teden zaseda in sprejema odločitve. Le zakaj je v njej predstavnik vsake članice?

Violeti Bulc utegne biti težje uveljaviti interese države, ki jo bo predstavljala v Berlaymontu. Na prvi vtis deluje dobro, energično. Verjetno ji bo v ponedeljek na zaslišanju v Evropskem parlamentu tudi bistveno lažje. Evropski poslanci so očitno vzeli tisto, kar so hoteli. Vzeli so tam, kjer so najlaže vzeli. Majhni državi, ki ni podprla svoje kandidatke. Ta kandidatka je bila za to lahka tarča. Tisti, ki so uživali v odstreljevanju slovenske kandidatke, se bodo morali vprašati, ali se je izplačalo? Politična cena je nedvomno majhna. Evropski komisar za notranji trg Michel Barnier je po potrditvi Violete Bulc za komisarsko kandidatko že sredi preteklega tedna pošiljal zahvalna pisma svojim sodelavcem. Dopuščam vsekakor možnost, da se moti, a menim, da je tega poglavja te komisarske sage očitno konec.