Svet je še vedno verjetno videti enako, a predsednik Francije deluje po eni strani strožji, po drugi mlajši. Strogost je ena tistih vrlin, ki bi jo sicer nekako pričakovali od voditeljev največjih držav. Ne v smislu znašanja nad človekovimi pravicami, temveč bolj v smislu odločnosti, resnosti in prevzemanja odgovornosti.

Verjetno novi okvirji očal ne prinašajo tovrstnih sprememb. Narejeni so sicer na Danskem, francoski proizvajalci pa so vzkipeli od ogorčenja, češ da se predsednik obnaša premalo domoljubno. In to v obdobju, ko država potrebuje krepitev zaupanja v njeno gospodarstvo. Dolgo pot so pretekla tista očala, od izbire (Gospod predsednik, te se vam pa kar podajo) do obsojanja (Kaj pa znajo Danci takega, česar ne zmoremo sami). Pretiravam, ampak že sama razprava o tem je po svoje absurdna. Po svoje ves čas v Evropski uniji razpredamo o pomenu odprtosti meja, o pretoku blaga, ljudi, delavcev, po drugi strani pa drug drugemu postavljajo omejitve, ki delujejo skrajno neresno. Ne rečem, če bi bila očala, ki jih je nosil predtem, kaj posebnega.

Potem pa so izbrskali še stare fotografije nekdanjega predsednika Jacquesa Chiraca in voila ... podobnost je tu. Izkazalo se je, da predsednika družijo podobna očala. Hollandu pa naj bi s tem uspel dvojni met: mladostnejši videz in obenem politična opredelitev za reforme, kar je vse bolj izpostavljeno v zadnjih mesecih, še posebej po lokalnih in nato evropskih volitvah, ki so njegovim socialistom prinesle poraz. Zaskrbljenosti, ali se je predsedniku nemara močno povečala dioptrija, nisem zaslutil.

Je pa res, da je verjetno najbolj prav, da predsednik daje zgled. Torej, da s svojimi dejanji daje sporočilo o zaupanju in vrednosti domačega gospodarstva, domačih izdelkov. Tudi očal. Kakor koli, Hollandova priljubljenost je prenehala upadati, razmere pa še naprej niso preveč dobre.

Za nas očalarje je verjetno sprememba okvirjev nekaj, kar nas bistveno manj bremeni, kot tiste, ki se nas morajo potem navajati in se odločati, ali so bili prejšnji slabši ali boljši. In seveda, ali je z vidom vse dobro? Kakor koli, nekako splošno mnenje med strokovnjaki je, da je Hollandova preobrazba primerna, saj so tisti prejšnji okvirji iz mode že vsaj desetletje. Kot je še zapisal eden v komentatorjev v časniku Le Nouvel Observateur, je bil Hollande z njimi bolj podoben kakšnemu filmskemu podeželskemu zdravniku.

Vsebina? Hollandu doslej na evropskem parketu še ni uspelo resneje zamajati izrazito varčevalne smeri. Zdaj, ko ima zaveznika še v italijanskem premierju Matteu Renziju, je ta zmerna proti-varčevalna struja v Evropski uniji dodatno okrepljena. A v nasprotju z Renzijem Hollande doma še zdaleč ne uživa velike podpore, čeprav je njegova priljubljenost prenehala upadati. Ključna dobitnica je Nacionalna fronta Marine le Pen, ki izkorišča to, da se smer ne spreminja in ostaja protifrancoska, kot jo razume.

Na evropski ravni sicer trenutno poteka izrazito močno povezovanje med največjimi sredinskimi skupinami, tako na levici, desnici kot med liberalci, ki imajo vsaj en skupen cilj – čim bolj osamiti skrajnejše stranke in onemogočiti uveljavljanje njihovih stališč. Primer je iz Evropskega parlamenta, kjer se tako EPP kot S & D ter ALDE trudijo politične položaje s preglasovanjem obdržati v svojih rokah, kar bo najbrž pomenilo tudi manjše možnosti za razprave, ki bi šle v neposrečene ali celo nepredvidljive smeri.

Toda tovrstnega povezovanja v Franciji ni in ga zelo verjetno tudi ne bo. Tako na francoski levici kot na desnici so težave. Ta je tako rekoč v razsulu. Otepa se s številnimi aferami, nejasno je, ali bo stranka Nicolasa Sarkozyja celo bankrotirala. Za zdaj se opoteka na robu. V teh razmerah, ki zmerne politične slike Francije ne rišejo preveč idilično, je sprememba videza očal lahko tudi začetek.